Kot poudarjajo v ZPMS, je dogodek pretresel tako otroke, mladostnike kot njihove starše v celotni regiji, dejanje s tako nepovratnimi posledicami pa za seboj pušča mnogo občutkov in vprašanj. Zato je po njihovem prav, da ob pogovoru prepoznamo morebitne stiske otrok, pri čemer je zelo pomembno, da pri njih krepimo empatijo do sovrstnikov, jih naučimo prepoznavanja znakov nasilja in jih hkrati opremimo z informacijami, ki jim bodo pri tem v pomoč.

"V tem trenutku je ključnega pomena, da v naši sredini naredimo prostor, v katerem si bomo dovolili pogledati in osvetliti naše odzive. Starši ste zagotovo svoje otroke in mladostnike objeli močneje kot ponavadi in jim pokazali, kako dragoceni so. Te dni bodimo odrasli še bolj dostopni in razumevajoči, saj nas otroci potrebujejo. Mogoče nam tega ne zmorejo povedati, zato jih opazujmo, poslušajmo in jim bodimo podpora," poudarjajo na zvezi.

Ob tem poudarjajo, da prihaja tudi obdobje zaključevanja ocen, zato je podpora odraslih in otroku bližnjih oseb še toliko bolj pomembna. Pomagati jim je treba raziskati njihove možnosti, saj nekateri tega ne bodo zmogli sami, odrasli pa jih lahko spodbujajo in usmerjajo, da se potrudijo in poskusijo.

Sicer pa je za otroke in mladostnike na voljo tudi TOM telefon, preko katerega lahko mladi delijo vsa vprašanja in dileme, s katerimi se soočajo. Pokličejo lahko na brezplačno številko 116 111, pišejo na tom@zpms.si ali z njim stopijo v stik preko spletne klepetalnice.

V ZPMS še opozarjajo, da sta dogodka, kot je sredino streljanje v Beogradu in tudi nedavno fizično medvrstniško nasilje v Celju, močno opozorilo družbi in odločevalcem za oblikovanje politik do otrok, ki bodo takšne primere onemogočile in vzpostavljale varno okolje za otroke.

Zveza pa 17. maja znova začenja vseslovensko akcijo Tom potuje, otroke obiskuje, s katero želijo, da bi čim več otrok in pedagoških delavcev spoznalo, kako pomemben je pogovor.

Psiholog Umek: Vzroki za strelske pohode otrok zelo kompleksni

K tragičnim strelskim dogodkom v šolah v zadnjih desetletjih, do kakršnega je prišlo v Beogradu, zagotovo nekaj prispevajo družbena omrežja ter računalniške igre in filmi, polni agresivnih vsebin, kljub temu pa gre za zelo kompleksen pojav pri posameznikih, ki ga ni mogoče pojasniti samo z enim ali dvema dejavnikoma, meni psiholog Peter Umek.

Kot je Umek, ki se med drugim ukvarja s forenzično psihologijo, dejal za STA, se zdi, da so tovrstni krvavi napadi značilni predvsem za ZDA, kjer so se ti začeli vrstiti že od sredine 90. let, samo lani naj bi jih našteli 46, a je zanje dovzetna tudi Evropa.

"Res pa je, da v zadnjem desetletju takih primerov v Evropi skoraj ni bilo. So pa vsaj tri pred leti našteli na Finskem, v Nemčiji osem, nekaj v Franciji in še nekaterih državah zahodne Evrope. Z izjemo Rusije v vzhodnem delu Evrope strelskih obračunov v šolah skoraj ni bilo," je dejal psiholog, ki ga sicer prihod tragičnih dogodkov vse bližje ne čudi, saj je že v preteklosti govoril o tem, da se to lahko zgodi.

Peter Umek

Razlogi so po njegovem različni. Kot pravi, verjetno veliko k temu pripomorejo družbena omrežja, saj je mladim na ta način ves svet zelo blizu, a po drugi strani je evropski nadzor nad orožjem vseeno boljši, dostop mladostnikov do njega pa veliko težji. "Vseeno pa so vrednote mladih bolj ali manj poenotene. Gre predvsem za uspeh, prepoznavnost in podobne stvari," meni Umek.

Delno gre po njegovem tudi za posnemanje prejšnjih podobnih dogodkov, potem ko otroci ne znajo rešiti svojih psihičnih težav na primeren način in se zato zavestno zatečejo k takemu načinu. Pri tem je 13-letnik iz Srbije po njegovem nekoliko poseben, saj je bil pravzaprav uspešen otrok, ni razmišljal niti o samomoru, ki ga običajno storijo napadalci.

"Ponavadi do tega lahko pride pri nekom, ki misli, da ga drugi ne sprejemajo in ga premalo cenijo, čemur se nato pridružijo še druge težave, kot so zavrnitev, težave v ljubezni, medvrstniško nasilje in podobno," je še dodal Umek.

Na vprašanje, ali je mogoče potencialnega storilca pravočasno prepoznati, odgovarja, da zelo težko, saj specifičnih znakov vnaprej ni. Morda so najbolj opazne določene spremembe pri otroku, njegovo poprejšnje pripovedovanje in opisovanje, kaj bi lahko storil, celo nošenje orožja v šolo. Vendar, dodaja, je mogoče podobne znake najti tudi pri ostalih otrocih, ki le kdaj pa kdaj naredijo kakšno neumnost, se stepejo in podobno.

Takšne obračune je zato zelo težko preprečiti, saj starši ponavadi težav ne jemljejo dosti resno, tudi če se z otrokom dogaja karkoli nenavadnega, v šolah pa je po njegovem mnenju za to premalo občutljivosti.

"Sicer pa tudi v konkretnem primeru nič ni kazalo na kaj tako tragičnega, saj doslej ni bil nasilen do drugih, bil je verjetno nekoliko poseben, zaradi česar so ga očitno zavračali in ga označevali za 'piflarja'. Očitno fant ni imel nekih socialnih spretnosti, da bi razrešil težave z vključevanjem v družbo, in prepričan sem, da ga je to zelo pestilo. Težko na pamet govorim o kakšnih psihopatskih lastnostih, a lahko da so bile tudi te prisotne," je dejal psiholog.

O tem, ali lahko en takšen dogodek spodbudi naslednjega, Umek jasno odgovarja, da se to lahko zgodi, saj med mladostniki obstajajo celo častilci takšnih dejanj, ki storilce vidijo kot heroje. Nekateri so lahko celo povezani med seboj, kot se je pred leti pokazalo na Finskem, in marsikomu pride na misel, da bi dejanje tudi sam storil.

Če se ob tem pokaže še kakšna druga psihična problematika, kot je misel samomor ali depresija, se lahko kaj takega zgodi. Kot pravi Umek, posnemovalci torej so, zato o takih dogodkih ni prav dobro veliko razpravljati v medijih, če pa že, je dobro, da o tem govorijo in pišejo strokovnjaki, ne pa v slogu rumenega tiska.

Kot je še dodal, je zato treba razmišljati o problematiki medvrstniškega nasilja v šolah, še zlasti kako ravnati z otroki, ki se ne odzovejo na normalne kaznovalne ukrepe v osnovni ali srednji šoli.

Po njegovem mnenju se otroci posledic tovrstnih tragičnih dejanj sicer zavejo šele, ko jih že storijo, pred tem pa nimajo niti pravega občutka, še posebej ne tisti, ki igrajo igrice, polne nasilja, in zato izgubijo občutek za realnost.