Nekateri menijo, da je prostor za voziček preprosto predaleč od njihovega parkirnega mesta (razlog, znan kot lenoba), spet drugi krivijo majhne otroke. In potem so ljudje, ki domnevajo, da je to naloga zaposlenih v trgovini. Medtem nekateri menijo, da bo voziček preprosto vzel nekdo, ki bo parkiral blizu njih.

Scientific American je na podlagi teh vrst razmišljanja posameznike uvrstil v različne "kategorije uporabnikov nakupovalnih vozičkov".

Obstajajo "vračevalci", ki ne glede na vse vedno vrnejo vozičke (čestitke!). Potem pa so tukaj "puščevalci", ki vedno pustijo vozičke nekje drugje, kot bi jih morali pustiti.

"Vračevalci" so razdeljeni v tri podkategorije: "priložnostni vračevalci" (tisti, ki so parkirani v bližini mesta, kjer je voziček), "prisilni vračevalci" (tisti, ki se raje ne bi soočili s socialno kritiko) in "vračevalci z otroki" (otroci se želijo voziti v vozičku, medtem ko odrasli peljejo voziček na mesto, namenjeno parkiranju vozičkov).

Večina trgovin je našla način, kako preprečiti puščanje vozičkov na parkirišču … in sicer z "zaračunavanjem" vozičkov. Treba je na primer vstaviti kovanec, da se voziček lahko prevzame. Ko se voziček vrne na svoje mesto, uporabnik dobi kovanec nazaj.

Omenjeno preprečuje družbeno neodgovorno ravnanje in spodbuja ljudi, da vrnejo tisto, kar so vzeli. V tem primeru nakupovalni voziček.