Dr. Štemberger, ustvarjalnost je postala prava ikona v izobraževanju, vsi jo občudujemo. Se strinjate s prepričanjem, da je vsak človek sposoben biti ustvarjalen?

Prav na področju razumevanja, kdo je ustvarjalen, je v zadnjih desetletjih prišlo do pomembnih premikov. Če se je v preteklosti ustvarjalnost bolj povezovalo z redkimi posamezniki, ki imajo poseben dar, danes velja prepričanje, da je lahko ustvarjalen vsak posameznik, vsakdo na svojem področju, lahko tudi na več področjih, ob tem pa se ne zanika obstoja tudi izrazito visoko ustvarjalnih ljudi. Če pomislimo na različne posameznike, ki nas obkrožajo v vsakdanjem življenju, bomo hitro ugotovili, da je vsak od njih na nekem področju ustvarjalen. V zadnjem času opažamo tudi številne delavnice na temo ustvarjalnosti, kar priča o tem, da se ustvarjalnost da tudi razvijati, da torej ne gre samo za nek dar. 

Bi lahko rekli, da je otroška radovednost temelj ustvarjalnosti pri odraslem človeku?

Ljudje smo po naravi radovedni in rojeni raziskovalci. Novorojenček začne raziskovati za njega nov svet v trenutku, ko se rodi. Če ima posameznik možnost svojo radovednost izražati, če živi v okolju, ki podpira in spodbuja nove ideje, raznolikost, včasih na prvi pogled tudi nekoliko nore zamisli, potem se bo v tej smeri tudi razvijal. V primeru, če mora posameznik vedno samo nekritično slediti navodilom in drugim ljudem, pa obstaja veliko večja verjetnost, da bo tako tudi vselej funkcioniral. Gre za preplet številnih dejavnikov, od načina funkcioniranja družine do širšega posameznikovega okolja, kamor seveda sodi tudi celotna vzgojno-izobraževalna vertikala. Mislim, da je temeljni predpogoj za spodbujanje in omogočanje ustvarjalnosti in razvoja zagotavljanje varnega in spodbudnega učnega okolja, tako fizičnega kot socialnega. Naša naloga torej je, da oblikujemo okolje, v katerem si bodo otroci upali tvegati in izražati svoje ideje, okolje, v katerem so napake dovoljene, v katerem se sprejema drugačnost in se spodbuja k raziskovanju, dajanju pobud; okolje, v katerem ni prostora za obsojanje ali etiketiranje.

Pri vašem strokovnem delu poudarjate velik pomen vzgojiteljev v predšolskem obdobju pri spodbujanju ustvarjalnosti.

Vzgojitelji in učitelji v svojem izobraževanju ter s stalnim strokovnim usposabljanjem pridobijo številne kompetence, s katerimi so ustrezno opremljeni, da lahko poskrbijo za otrokov razvoj, kar posledično prinaša tudi pomembno družbeno odgovornost. Če se zavedamo, da je vrtec navadno prva institucija, v katero otrok vstopi, in da je vzgojitelj za otroka prva pomembna odrasla oseba izven družine, otrok pa je nagnjen k temu, da ugaja odraslim, potem zelo hitro ugotovimo, da je za otroka vzgojitelj pomemben identifikacijski model. Otrok bo vzgojitelja želel posnemati in če bo ta deloval ustvarjalno, bo tako deloval tudi otrok. Vzgojitelj naj bi otroke spodbujal k izražanju nenavadnih idej, postavljal odprta vprašanja, ustvarjal priložnosti za ustvarjalno izražanje. Seveda pa je pojem ustvarjalnosti zelo kompleksen, zato nikakor ne moremo vse odgovornosti naložiti vzgojiteljem in učiteljem. Starši naj bi vsekakor bili tisti, ki otroka najbolj poznajo, ki ga tudi doživijo v različnih kontekstih. Zanimivo je, da raziskave kažejo predvsem to, da je pomembno, da družina otroku omogoča spodbudno okolje, da je torej odprta za otrokove interese, jih podpira, spodbuja. Izpostaviti pa je treba, da bi morala tako šola kot vrtec prevzeti pomembno  kompenzacijsko vlogo v primerih, ko otrokovo ožje okolje tega ne zmore. Se pravi, da je potrebno posebno  pozornost nameniti tistim otrokom, ki doma teh spodbud nimajo. Ne smemo si dovoliti, da izobraževalni sistem reproducira družbeno neenakost.

Veliko strokovnjakov opozarja, da ustvarjalnost upade ob vstopu v šolo. So tudi vaša opažanja takšna?

Zadeva je večplastna. Na eni strani potekata vzgoja in izobraževanje v vrtcu na osnovi Kurikuluma za vrtce, ki je dovolj širok in odprt ter daje vzgojiteljem ter posledično otrokom številne možnosti nekoliko bolj nestrukturiranega delovanja.  To vodi  v  številne priložnosti, da vzgojitelj izhajanja iz potreb, želja in interesov otrok. Pomemben je tudi čas, ki ga je v vrtcu za ustvarjalno delovanje dovolj. Z vstopom v šolo se učenje bolj strukturira, pojavijo se pričakovanja po doseganju visokih učnih dosežkov, večja je storilnostna usmerjenost in manj je časa za preizkušanje idej. Otroke se usmerja v akademske dosežke, tudi njihov prosti čas se vse bolj strukturira, saj otroci pogosto obiskujejo različne interesne dejavnosti. Skoraj bi si upala trditi, da otrokom ne pustimo več, da bi jim bilo dolgčas ali, če hočete, ne dopustimo jih dolgčasa. Prav ta pa ima pomembno vlogo, saj začne zdolgočasen otrok prej ali slej razmišljati ustvarjalno in iskati načine, da mu ne bi bilo več dolgčas. Zato otrok ni potrebno neprestano animirati v prepričanju, da bodo kaj zamudili, če ne bodo ves čas aktivni. Vse to seveda odseva neko splošno družbeno prepričanje o tem, kaj je uspešen otrok. Sicer pa se vse prevečkrat ob omenjanju upada ustvarjalnosti na prehodu iz vrtca v šolo pozabi še na dejstvo, da  iz predšolskih otrok kar "bruhajo" ideje tudi zato, ker nimajo še razvitega ali ponotranjenega selektivnega kritičnega mehanizma, ki bi jim omogočal, da iz množice idej izluščijo tiste, ki so relevantne za neko situacijo. Starejši otroci te ideje že bolj "filtrirajo", hkrati pa se ne želijo toliko izpostavljati, da ne bi bili zaradi neke svoje, mogoče le na prvi pogled neustrezne ideje, zasmehovani. Tukaj spet pridemo do pomena zagotavljanja varnega socialnega okolja, v katerem se lahko otrok izrazi.

Znanstveno se ukvarjate tudi z raziskovanjem izobraževanja. Katera so najnovejša spoznanja iz vašega obsežnega znanstvenoraziskovalnega dela?

Vsaka raziskava prinese kaj nekaj spoznanj, nekatera so pričakovana, druga presenetljiva, posebno pa je za raziskovalca dragoceno, ko lahko iz več raziskav, ki na prvi pogled niso neposredno povezane, izlušči skupna spoznanja. V zadnjih letih se veliko pogovarjamo o pridobivanju kompetenc – včasih smo govorili o pridobivanju znanja. Obstajajo številna pojmovanja in definicije kompetenc, meni pa je najbližja tista, ki opredeljuje kompetenco kot preplet znanja, odnosa in spretnosti. To pomeni, da si kompetenten na nekem področju, če imaš znanje, ustrezen odnos in da znaš s tem znanjem nekaj narediti. Raziskave odkrivajo, da je pri učenju in poučevanju zlasti pomemben odnos, na tega pa pomembno vpliva znanje, vendar pa še v večji meri izkušnje. To je pomembno spoznanje tudi v luči vzgojiteljskega in učiteljskega poklica.

Ali bi obstoječo ureditev na področju izobraževanja vzgojiteljev in učiteljev spričo teh ugotovitev veljalo torej nadgraditi z več praktičnega usposabljanja?

Vzgojiteljem in učiteljem moramo omogočiti pridobivanje izkušenj, pri čemer je nesporno dejstvo, da je praktično usposabljanje že sedaj zelo pomemben element izobraževanja bodočih pedagoških delavcev. Slovenske in tuje raziskave pa odkrivajo, da imamo številne priložnosti za izboljšave pri prehodu iz izobraževanja za pedagoški poklic v samo opravljanje tega poklica. Zakonodajni okvir sicer omogoča pripravništvo, ki je zamišljeno na način, da učitelj pripravnik sledi učitelju mentorju ter v tem obdobju pridobiva pomembne izkušnje. V praksi pa se kaže, da številni opravljajo pripravništvo kar na delovnem mestu, da torej gredo, če karikiram, iz predavalnice direktno v učilnico, brez pomembnega prehodnega uvajalnega obdobja. Nasploh se kaže, da bi vzgojitelji in učitelji potrebovali več podpore prav v začetnih letih opravljanja svojega poklica.