Obiskovalce dogodka so k premisleku osebnih izkušenj bližine in tujosti v medčloveških odnosih nagovarjali z različnimi prostorskimi instalacijami in uprizoritvenimi akcijami, med katerimi je najmočnejši vtis zagotovo pustil prizor poslednje večerje. Obiskovalci so bili postavljeni v vlogo privilegiranih posameznikov, ki ob estetsko prefinjeni in bogato obloženi mizi spremljajo dokumentarne video prizore iz življenja migrantov, ki poskušajo (pre)živeti v zapuščenem skladišču (silosu) ob tržaški železniški postaji. Neznosnost teh nezdružljivih realnosti prekine krik naricalke, izvajalci in obiskovalci dogodka pa se združijo v obrednem pokopu zlatega skarabeja.

Ob odhodu domov jim eden izmed izvajalcev na dlan zapiše vprašanje: kaj pa ti? Kaj pa vsak izmed nas stori za to, da bi bili paradoksi črnega in belega, bližnjega in tujega, v naših življenjih čim večkrat preseženi?