Pobudnika - Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije Fides in zdravnik Milenko Stanković, sicer podpredsednik Fidesa - sta pobudo na ustavno sodišče vložila, ker sta ocenila, da odlok posega v ustavno in zakonsko urejeno pravico do stavke. Odlok, ki ga je sprejela vlada, po njunem mnenju ne more predstavljati pravne podlage, na kateri bi lahko vlada določala obseg zdravniških storitev, ki sodijo v minimum delovnega procesa, "saj je ta zelo jasno in konkretno določen v zakonu".

Ustavno sodišče ugotavlja, da Fides sodi med kvalificirane predlagatelje, ki imajo po zakonu o ustavnem sodišču (ob izpolnjenosti pogoja ogroženosti pravic delavcev) na voljo zahtevo. Vendar pa iz obravnavane vloge v tej zadevi izhaja, da vlaga pobudo in ne zahteve. V posebnem delu vloge utemeljuje namreč svoj pravni interes, ki ga je treba izkazati le primeru vložitve pobude. Poleg tega tudi izrecno predlaga sprejem pobude v obravnavo.

Kot navaja ustavno sodišče, prvi pobudnik, torej Fides, v vlogi sicer omenja, da so bile z odlokom ogrožene pravice delavcev (njegovih članov) in da je pobudo upravičen vložiti na podlagi prvega odstavka 23.a člena zakona o ustavnem sodišču, kar bi potencialno lahko kazalo na to, da vlaga zahtevo. Vendar pa omenjene navedbe podaja le v okviru navedb o pravnem interesu in ne kot samostojne navedbe.

Kot so dodali na ustavnem sodišču, z navedbami o obstoju pravnega interesa sindikat kot predlagatelj tudi ne more utemeljiti obstoja ogroženosti delavcev kot enega od pogojev, ki mora biti izpolnjen, da lahko sindikat vloži zahtevo. Vse navedeno pa kaže na to, da prvi pobudnik vloge ne vlaga v svojstvu predlagatelja, temveč v svojstvu pobudnika, kot se tudi sam ves čas imenuje.

Ob tem ustavno sodišče izpostavlja, da se od kvalificiranih udeležencev postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov "utemeljeno pričakuje, da bodo njihove vloge strokovno in kvalitetno obrazložene". "Zato je najmanj, kar lahko ustavno sodišče pričakuje od njih (in v tem okviru tudi od prvega pobudnika), da to, da vlagajo vlogo kot kvalificirani predlagatelji, iz vloge povsem jasno izhaja. Temu kriteriju prvi pobudnik nedvomno ni zadostil," so zapisali v odločbi.

Pravno sredstvo, s katerim bi lahko prvi pobudnik pred ustavnim sodiščem izpodbijal odlok in tako varoval interese svojih članov, je zato zahteva. Zato prvemu pobudniku po navedbah sodišča že iz tega razloga ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev pobude, četudi gre za predpis, ki učinkuje neposredno, so navedli.

Kot so ob tem pojasnili, je bistvena razlika med postopkom za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na podlagi pobude, in tistim začetem z zahtevo, da postopek po pobudi vsebuje dodatno fazo - postopek preizkusa pobude. V tej fazi lahko ustavno sodišče pobudo zavrne ali jo sprejme v obravnavo. Postopek, ki je začet z zahtevo, te vmesne faze postopka ne vsebuje.

Drugi pobudnik, zdravnik Stanković, izpostavlja, da naj bi bilo z odlokom poseženo v njegovo ustavno pravico do stavke. Kot so zapisali na ustavnem sodišču, pa iz njegovih navedb ni mogoče razbrati, kako zatrjevano povečan obseg storitev, ki naj bi jih morali opravljati zdravniki med stavko po izpodbijanem odloku, vpliva na njegov pravni položaj.

"Povedano drugače, drugi pobudnik v pobudi ne navede, katere storitve iz odloka mora dejansko opravljati in kako je na ta način z odlokom omejena njegova pravica do stavke. Glede na to drugi pobudnik ni izkazal, ali izpodbijani odlok sploh učinkuje nanj in da bi se z ugotovitvijo protiustavnosti odloka izboljšal njegov pravni položaj. Zato tudi drugi pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za vložitev pobude," so zapisali.

Ustavni sodniki so odločitev sprejeli s petimi glasovi proti štirim. Za so glasovali Rok Čeferin, Rajko Knez, Neža Kogovšek Šalamon, Špelca Mežnar in Katja Šugman Stubbs, proti pa Matej Accetto, Klemen Jaklič, Rok Svetlič in Marko Šorli.

Sodnik Knez je ob tem podal pritrdilno ločeno mnenje, v katerem je navedel, da "tudi če bi bil pogoj pravnega interesa izpolnjen, kot so menili nekateri sodniki v manjšini, pa ne bi mogel podpreti odločitve, s katero bi napadeni odlok ustavno sodišče razveljavilo; to je bila namreč (še ena) možnost, ki jo je sodnik poročevalec podal sodnikom v presojo". Ta osnutek je po njegovem mnenju temeljil "na prestrogi razlagi legalitetnega načela", ki sicer preprečuje, da bi izvršilna oblast spreminjala ali samovoljno urejala zakonsko materijo. Knez namreč meni, da "enako strogih kriterijev za spoštovanje načela legalitete ne gre uporabljati v vsaki zadevi".

Kot je dodal, bi morda sicer tudi manj stroga razlaga načela legalitete pripeljala do razveljavitve kakšne od nalog iz izpodbijanega odloka. A Knez se ne strinja "z nosilnim stališčem osnutka odločbe o razveljavitvi izpodbijanega odloka (ki ga je podpirala manjšina), ki je temeljil na enako strogem pristopu razlage legalitetnega načela kot v tistih primerih, ki zahtevajo določnost in strogost (ki veje s področja kaznovalnega prava)".

"Te strogosti na področju zakona o zdravniški službi ne gre uporabiti. Na področju zdravstvenih storitev je zakonodajalcu tudi težko vnaprej določiti vse situacije, ko morajo zdravniki opravljati svoje delo tudi kadar stavkajo (in še posebej v primerih dlje časa trajajoče stavke; tako kot pričujoča, ki traja že mesece in s tem postaja vse bolj invazivna pri omejevanju človekove pravice do zdravstvenega varstva)," je dodal Knez.