Da želijo pomagati socialno šibkejšim, so se odločili že pred skoraj tremi desetletji. Od tedaj vsako leto eni družini omogočijo enotedenske počitnice. "Hitro si lahko na drugi strani, ko tudi sam potrebuješ pomoč, meja je tanka. Nesreča, bolezen, okoliščine, pa si hitro lahko na dnu," je odgovorila Ivanija Sosič, ko smo jo vprašali po motivaciji za ta korak.

Za to gesto so se prvič odločili po katastrofalnem potresu na Bovškem leta 1998, v katerem so številne družine ostale brez najnujnejšega za življenje. "Razmišljali smo, kako bi lahko pomagali in potem je mož prišel na idejo, da bi lahko donirali počitnice, da družina z otroki pride k nam na morje za teden dni. Ker pa se tega nisva znala sama lotiti, sva se za pomoč obrnila na Območno združenje Rdečega križa Piran. In tako se je začela ta naša humanitarna tradicija," pove Sosičeva.

V Območnem združenju Rdečega križa Piran so na Sosičeve izjemno ponosni. Ne le zato, ker donirajo teden dni brezplačnih počitnic, temveč zato, ker so s svojim prostovoljnim delom in prispevkom na različnih področjih pravi ambasadorji humane, strpne in odprte družbe. "Kot družina in kot posamezniki imajo veliko osebnostnih kvalitet, ki so združene dandanes v manj pogosti kombinaciji. So delavni, poslovno uspešni, a obenem senzibilni, človeško topli in humani. Mislim, da je njihova posebnost ta, da so zavestno odločeni v dejanje in manj v besede," jih je opisala sekretarka Rdečega križa Piran Valentina Klemše.

Letos so družini za dolgoletno humanitarno delovanje podelili posebno priznanje. Seveda je to le simbolična pozornost, a je obenem tudi priložnost, da širši javnosti predstavijo posameznike in družine, ki človekoljubno in solidarno delujejo v lokalnem okolju.

"Da izpostavimo ljudi, ki jim je mar za druge. Za tiste, ki imajo v življenju manj sreče kot jo imamo sami. Ti izjemni ljudje znajo videti in vedeti koliko obrazov lahko ima revščina. Oni vedo, da je pomembno biti človek in da to postaneš zaradi plemenitih dejanj in ne zato, ker imaš visok družbeni status, drag avto pred hišo, velik znesek na TRR-ju, mnoge materialne dobrine," pravi sekretarka Klemše in doda: "Danes je, bolj kot kadarkoli prej nujno, da so nam vzor dobri ljudje. Da se učimo od boljših. To velja še zlasti pri vzgoji otrok in mladine. Da dobri vzgledi (po)vlečejo." 

V skoraj treh desetletjih je pri Sosičevih počitnikovalo že več kot 30 družin. Z vsemi so stkali pristne vezi in mnogi med njimi se še danes vračajo, bodisi na obisk, bodisi kot gostje na počitnice. "To je tako lepo ... Toliko let je že minilo, ko so bili pri nas kot otroci, zdaj pa pridejo s svojimi otroki," je dejala.

Vesela je, da sta se sin Sebastjan in snaha Sabina odločila tradicijo nadaljevati. Mama Ivanija, ki je prostovoljka že od mladih let, dolga leta pa je bila tudi predsednica krajevne organizacije Rdečega križa Strunjan, je svoje vrednote prenesla tudi na druge družinske člane. Sabina je bila, ko je izvedela za družinsko tradicijo, navdušena in jo je sprejela brez oklevanja. "To se mi zdi tako lepo, tako lepa tradicija ... da lahko nekomu pomagaš, tudi na tak način. Tudi mi imamo podmladek, se mi zdi pomembno, da ga vzgojimo v empatičnega človeka."

K njim prihajajo različne družine iz vseh koncev Slovenije. Zgodb, žalostnih in veselih, se je nabralo za eno celo življenje. "Vse se te dotaknejo, a najbolj se te tiste tragične, kot je zgodba družine, mislim, da so bili iz Štajerske," pripoveduje Sosičeva in nadaljuje: "Na počitnice bi morala priti vsa družina, a je oče zadnji trenutek odpovedal. Namesto njega je z ženo in otroci prišla prijateljica. Po nekaj dneh pri nas so jih obvestili, da je oče doma storil samomor. To je bilo res težko," zaključi.

Takšne zgodbe zagotovo pustijo posledice, "a to je življenje, tako to pride. Je težko, a je treba iti naprej," razmišlja.

Je pa tistih veselih in lepih zgodb precej več. Tudi letos jo bodo spisali. Družini, ki prihaja na počitnice, ne bodo nudili le nastanitve, temveč prave počitnice; pričakal jih bo poln hladilnik, toplo morje in Sosičevi, ki jim bodo v prostem času razkazali tudi okolico in jim predstavili življenje domačinov v Strunjanu.