Skupaj z Nejcem Petričem, ki se je ravno tako uvrstil v četrtfinale, sta na minulem evropskem prvenstvu lovila prvo slovensko kolajno na evropskih prvenstvih. Žal sta bila oba armenska nasprotnika za vaju pretrd oreh. Kako bi strnili vtise s tega prvenstva?

Z organizacijskega vidika, je bilo prvenstvo izpeljano zelo dobro. Prav tako so na njem sodelovali zelo dobri borci. Šepalo je edino pri sojenju. Sodniki so bili zelo naklonjeni ruskim tekmovalcem.

Na evropskem prvenstvu se vas je držala smola, saj ste najprej utrpeli poškodbo ličnice, ki vam jo je v osmini finala prizadejal moldavski nasprotnik, podobno poškodbo ste utrpeli tudi v četrtfinalu. Sta bili poškodbi razlog, ki sta vplivali na borbo in posledično tudi na končen rezultat?

Lahko rečem, da je prva poškodba, ki sem jo utrpel v osmini finala, vplivala na končni rezultat. Moldavski nasprotnik me je namreč namenoma udaril z glavo, zaradi česar mi je poškodoval ličnico. Vse to pa je sodnik spregledal. Na srečo sem imel do četrtfinala štiri dni pavze, da sem lahko počival. Če bi imel vmes pavze samo dva dni, ne bi mogel boksati naprej. Zdravnica me je po pregledu pustila, da boksam dalje in sicer na lastno odgovornost.

Kar se tiče poškodbe, ki sem jo prejel v četrtfinalu, pa mi te nasprotnik ni prizadejal namenoma, ampak po nesreči. Armenski nasprotnik je levičar, kar mi je bilo zelo neugodno, obenem pa je še visok in tehnični borec. Že od prve minute dalje bi moral z njim boksati 'na pretep' in ne s tehniko. Zaradi poškodbe sem namreč 'igral' njegovo tehnično igro. Ko sem v prvi rundi prejel poškodbo, pa sem moral v nadaljevanju paziti še na oko.

Kako na splošno vplivajo poškodbe na motivacijo pred naslednjo borbo?

Če to zgodi na začetku turnirja, zagotovo vplivajo na nadaljnje borbe. Maja me čakajo kvalifikacije za olimpijske igre, te poškodbe, ki sem jih zadobil v Beogradu, pa ne bodo več vplivale, saj je do tja še kar nekaj časa.

Menite, da vam je zmanjkal kanček sreče, da bi na evropskem prvenstvu posegli po medalji?

Ja.

Glede na vašo vztrajnost, predvidevam, da 'puške še niste vrgli v koruzo' in da z optimizmom gledate na naslednja prvenstva. Eden izmed ciljev je tudi uvrstitev na olimpijske igre v Parizu. Skupaj z Nejcem Petričem se bosta maja udeležila olimpijskih kvalifikacij na Tajskem, kjer si bosta skušala priboriti prvi olimpijski nastop v zgodovini. Kakšne tekmece in borbe pričakujete tam in od česa vse bo odvisno, ali si boste priborili olimpijsko vozovnico?

Zagotovo bodo težke borbe, saj bodo na kvalifikacijah sodelovali najboljši boksarji na svetu. Seveda vsi z istim ciljem. Sam bom moral pred tem shujšati za tri kilograme. Moje kategorije, v kateri tekmujem (do 60 kg), na olimpijadi namreč ni več, zato bom boksal v kategoriji do 57 kg. Če se želim uvrstiti na olimpijado, bom moral na kvalifikacijah prikazati svoj najboljši boks. Obenem pa je potrebna tudi športna sreča. Bomo pa na Tajsko zaradi časovne razlike odpotovali nekaj dni prej, da se bomo lažje privadili in aklimatizirali. Časovna razlika namreč zelo vpliva na spanje in regeneracijo.

Pa se vrniva malo na začetek vaše boksarske poti. Kdo vas je navdušil za boks in kako se spominjate svojih začetkov?

Z boksom sem začel dokaj pozno in sicer pri 19. letih, prej sem pa do 14. leta treniral nogomet. S še dvema prijateljema smo nekega dne šli iz radovednosti pogledati trening boksa v Boksarskem klubu Portorož. Takoj me je navdušil prvi sparing in sem začel s treningi.

Že ves čas ste član Boks kluba Portorož, trenirate pa pod vodstvom ustanovitelja kluba in trenerja Nikole Juretića. Kako močno je v vašo boksarsko zgodbo in napredek je vpet Nikola?

Nikola ima zelo pomembno vlogo pri vseh mojih rezultatih. Pokazal in naučil me je tehnike boksa, obenem je moj trener in skrbi za moj napredek. Je glavni del moje boksarske zgodbe.

Kako na vaše udejstvovanju v boksu gleda vaša družina?

Moja mama boksa ne gleda, me pa na tekmah spremlja in spodbuja oče. Tudi sam se je navdušil nad boksom, saj ga je pričel trenirati na rekreativni ravni.

Eden izmed pomembnih dejavnikov za rast in napredek v športu je trening. Kako potekajo vaši treningi in koliko časa jim namenite?

Običajno za treninge porabim okoli tri ure na dan. Zjutraj je na sporedu kondicijski del, popoldan pa tehnični. V soboto je običajno na sporedu kondicijski trening, ob nedeljah pa sledi počitek in regeneracija. Ko se približujejo pomembna tekmovanja, pa so treningi še bolj pogosti in intenzivni.

V slovenskem boksu ste nepremagljivi že vrsto let. V svoji dosedanji boksarski karieri ste dosegli že veliko odličnih uspehov, med drugim ste bili osemkrat prvak Slovenije do 60 kg, imate pa tudi več zmag na svetovnih in evropskih pokalih.

Lahko rečem, da je to tudi zaradi odličnih razmer, ki jih imamo na voljo v našem klubu in po zaslugi mojega trenerja Nikole, ki je popolnoma osredotočen na boks. Kar se tiče slovenske reprezentance, pa so tam pogoji bolj slabi. Nimamo namreč nobenih kamp in sparing priprav, tako kot na primer v Italiji. Zato pri tem veliko sodelujemo z Italijani.

Kako se pripravljate na prihajajočo borbo in nasprotnika? Ali pred tem spremljate nasprotnika in poskušate poiskati njegove šibke točke?

Priprave na velika tekmovanja trajajo kakšne dva meseca in ta čas si popolnoma osredotočen na nanj. Treningov je več in so bolj intenzivni. Če na YouTubu najdem kakšen posnetek borbe nasprotnika, si jo seveda ogledamo in potem tudi analiziramo njegovo borbo. Za kakšnega borca gre, je levičar, desničar, kakšno tehniko ima, in podobno. Zadnji dan pred borbo se pripravi še tehniko, obenem pa se poskušam pripraviti na nasprotnika. Dejansko se pa potem vidi v sami borbi, kako bo vse skupaj potekalo.

Vaši uspehi pa niso ostali neopaženi v domači lokalni skupnosti, trikrat zaporedoma ste bili namreč Športnik leta Občine Piran (2021, 2022, 2023). Ste ponosni na to, da vaš trud, vztrajnost ter vzorno športno življenje niso neopaženi in da ste s tem zgled tudi mlajšim generacijam?

Na to sem zelo ponosen. Naj ob tej priložnosti še povem, da sta našemu klubi Občina Piran in župan Andrej Korenika zelo pomagala z novimi prostori, ki smo jih dobili pred kratkim. Prej smo imeli kar veliko težav s tem, zato je bilo dostikrat zelo težko z vidika pogojev.

Zasledil sem, da je vaša želja, da bi se prebili med profesionalce. Kakšna je pot, da prideš do tja in kaj bi vstop v profesionalni boks pomenil za vas?

Decembra lani sem že boksal na nekem profesionalnem turnirju. Da prideš tja, je tako, da narediš zdravniški pregled, ki je bolj obsežen. Je pa profesionalni boks drugačen od amaterskega. Uporablja se manjše rokavice, na voljo je več rund. Prav tako že nekaj mesecev prej veš, s kom boš boksal na tekmovanju. Kljub temu, da bom boksal na profesionalni ravni, se bom vmes vračal tudi na amaterski boks. Mednarodna boksarska zveza (AIBA) je po novem poskrbela, da prvih pet tekmovalcev na turnirju prejme denarno nagrado. Prej tega namreč ni bilo.

Nekje sem prebral, da boksarski strokovnjaki menijo, da je vaša najresnejša težava pomanjkanje boljših ali enakovrednih nasprotnikov. Kakšen je vaš komentar na to?

Res je. Predvsem mi manjka sparnig partnerjev. Je pa to problem pri vsakem vrhunskem borcu. Zato mi pogosto hodimo v Assisi, kamor prihajajo tudi drugi reprezentanti. Tam lahko boksaš, s komer si želiš. Naj bo visok, nizek, z različnimi tehnikami ...

Ali pričakujete, da se vam bo na prihajajočih kvalifikacijah uspelo uvrstiti na olimpijado?

Zavedam se, da imam možnosti, zato so pričakovanja velika. Moraš pa seveda imeti tudi malo športne sreče. Če mi uspe, se bom na olimpijado kvalificiral kot prvi Slovenec v tem športu.