Ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan je na včerajšnjem sestanku predsedniku vlade Robertu Golobu ponudila svojo odstop. Strinjala sta se, da ministrica ostaja na položaju, dokler bo potrebno, da se "situacija resnično razčisti, predvidoma dva do tri tedne", je ministrica dejala v oddaji Marcel na Televiziji Slovenija.
ŠVARC PIPAN Z VIŠJO STOPNJO VAROVANJA: "Dostikrat sem slišala, da so nekateri od ljudi vpletenih lahko zmožni česarkoli"
Slovenija
Ministrica se je namreč v zadnjih tednih znašla v središču očitkov o odgovornosti za domnevne nepravilnosti pri nakupu prostorov za potrebe sodišč na Litijski cesti v Ljubljani. V preteklih dneh je večkrat poudarila, da sicer sprejema objektivno odgovornost, a na položaju vztraja vsaj do razjasnitve okoliščin posla, pri katerem je bila, kot pravi, zavedena. Ob tem je očitke usmerila tudi v nekatere člane SD, predvsem vpletanje generalnega sekretarja SD Klemna Žiberta v posel in prirejanje dokumentacije uradnikov ministrstva.
V zadnjih dneh se je z namenom razčiščevanja vseh okoliščin posla tudi večkrat sestala s predsednikom vlade, nazadnje včeraj, ko mu je torej ponudila svoj odstop. Kot je Švarc Pipan dejala v oddaji Marcel, je hvaležna premierju, da ji je dal "čas in možnost, da preverim sume nepravilnosti in jih tudi razkrijem javnosti".
"Zelo mi je žal, da mi vodstvo moje lastne stranke SD ni dalo te možnosti, sprašujem se zakaj, čeprav sem jim to sama tudi predlagala," je izpostavila Švarc Pipan. Ob opazovanju napetosti tako v koaliciji kot tudi v sami stranki ter očitkih o oklepanju ministrskega stolčka, zakrivanju sledi in vpletenosti v posel, pa je sklenila, da je najustrezneje, da predsedniku vlade ponudi svoj odstop. Odločitev o njeni politični usodi je zdaj v njegovih rokah, je dejala. K odstopu je Švarc Pipan sicer pozvala tudi njena stranka SD, premierja Goloba pa, naj predlaga njeno razrešitev.
Na vprašanje, ali so v stranki začeli postopek za njeno razrešitev, je Švarc Pipan odgovorila, da ji ni znano. Stranka z njo od predsedstva prejšnji teden ne komunicira, je pojasnila.
Sicer pa je v pogovoru dejala, da se ji pravzaprav zdi žalostno, da "na nek način tu tako SDS kot tudi Socialni demokrati skorajda prvič v zgodovini odkrito paktirajo proti istemu cilju, to je čim prej zaključiti zgodbo, da se čim manj razčisti". Izpostavila je, da so bili v vodstvu SD celo predlogi ali pa se je govorilo o možnosti izstopa iz koalicije. "Mene skrbi, če je koalicijska partnerica pripravljena celo žrtvovati to vlado in koalicijo zato, da bi se določene stvari pometle pod preprogo," je dejala.
Med drugim je pojasnila, da je bil sklep glede nakupa sprejet na dopisni seji vlade in ni bilo dejanske obravnave, pa tudi gradivo, ki ga je vlada obravnavala, je bilo precej skopo. A kot je poudarila, obstaja desetina filtrov, strokovnih, pravnih, finančnih in drugih, da se mora, ko zadeva pride na vlado, v dobri veri šteti, da je vse v redu. In v tej dobri veri je bila tudi sama, je pojasnila.
Mnenja pa je, da "se stvari še lep čas ne bo prišlo povsem do dna". Po njenih besedah je gotovo veliko tega, česar sama ne more, niti ni pristojna odkrivati in bodo to gotovo počeli pristojni organi.
Švarc Pipan je v oddaji tudi potrdila, da ima trenutno nekoliko višjo stopnjo varovanja in se zato počuti bolj varno, kot se je prejšnji teden. Na vprašanje, ali ima občutek, da je bilo njeno življenje v zadnjem času kakorkoli ogroženo, pa je odgovorila: "Glejte, dostikrat sem slišala, da so nekateri od ljudi vpletenih predvsem, kot se kaže, v ozadje te zgodbe, v širše ozadje te zgodbe, lahko zmožni česarkoli. Raje sem varna, kot pa da gre kaj narobe." O imenih ni želela govoriti. "Če bi o tem govorili, potem bi bilo varovanje policije nesmiselno in tudi neučinkovito," je dejala.
Kot je že leta 2006 dejal dr. Janez Drnovšek: "Strankarska politika je v krizi marsikje, tudi v drugih državah, v zahodnih državah in partitokracija, kot pravimo se velikokrat ukvarja samo s sabo. In ljudje ob tem nimajo več dobrega občutka. Mislijo, da se pač politiki ukvarjajo sami s sabo, stranke se ukvarjajo same s sabo in s svojimi interesi, položaji in tako naprej."
LIDERJI IN PARTITOKRACIJA
Naše politične stranke so z liderji koncipirane organizacije. Ti so nezmotljivi in njihovim odločitvam in stališčem se ne ugovarja. Osnovna logika takšnega delovanja je v tem, da tisti, ki je na vrhu pravi:"Sedaj sem jaz na vrhu in dokler sem jaz na vrhu, jaz odločam vse tisto kar je pomembno za stranko". Ugovorov ni, drugačno mišljenje je hereza, liderji imajo vedno prav. Oni imajo prav tudi takrat, ko odstopijo in tudi takrat, ko ne odstopijo in kaznujejo vse tiste, ki so se z odstopom strinjali. Liderji imajo prav, tudi ko ne odstopijo in ostalim pojasnijo, da je poraz zmaga, resnica laž in laži sploh ni. Liderji nikoli ne lažejo. Že po definiciji je jasno, da imajo prav takrat ko zmagajo. To je njihov poklic - zmagati. Liderji so plenilci in se bavojo s politiko. Ostali so infrastruktura. Infrastruktura deluje kapilarno.
Nesporno se liderji, ki imajo prav in brez izjeme, obkrožajo z ljudmi, ki jim ves čas govorijo, da so najlepši in najpametnejši. Takšne imajo za prijatelje, vse tiste, ki poskušajo misliti drugače, pa proglasijo za sovražnike, za frakcijo, ker pa frakcija ni dovoljena, se takšni odstranijo. O strategiji in taktiki liderji odločajo v skladu s svojim mišljenjem in nasveti okolice. Ker okolica misli, da je on/ona najlepši in najpametnejši, ostaja samo lastno mišljenje kot kriterij. Družinski prijatelji so del tega okolja in za njih se uporabljajo povsem drugi kriteriji. Oni so družinski prijatelji.
Zasluge za uspehe gre vedno pripisati liderju. To je izrek za odgovornost do stranke, ki jo takšen lider vodi. Odgovornost je zelo spodbudna, ker še naprej napihuje njegov ego in omogoča liderju, da je še bolj neprekosljiv, torej še boljši lider. Odgovornost za neuspeh ni nikoli liderjeva. Neuspeh je rezultat slabega dela na terenu (kapilarno delo infrastrukture), objektivnih okoliščin (ki se prikazujejo kot naravne nesreče in ne napačnih stališč liderja) in zlonamernosti, neizobraženosti in neumnosti velikega ljudstva.
Pri vsemu skupaj, pa ni pomembno, na kakšen način je lider prišel na položaj, da je postal to kar je. Zadnjih triindvajset let je to procedura bolj ali manj demokratičnega odločanja, saj je iz zgodovine znano, da se je na položaj prišlo z organizirano revolucijo (V.I.Lenin), institucionalnim klanjem (J.V.Stalin), vojaškim udarom (A.Hitler) ali vojno (J.B.Tito). Tehnologija funkcioniranja je vedno ista.
Kako ta sistem deluje? V prvi fazi sijajno. Vse cveti, vse napreduje, svetla bodočnost je pred nami in vsi so zadovoljni in srečni. V drugi fazi delujejo sile inercije. Še vedno je dobro, kapilarna struktura daje rezultate, privilegiji so razdeljeni in ni pesimizma. Ni niti pametnih rezultatov (resnični rezultati so katastrofalni, če jih nekdo analizira) ampak skupno stališče je, da je naš lider najboljši na svetu in nam edini dan.
V tretji fazi pride do rušenja sistema. Car je ves čas gol in sedaj se ti tudi vidi. Carja zamenjajo. Varianta je, da car umre, predno ga zamenjajo. V tem primeru, konec nastopi po njegovi smrti.
Kaj potem delajo naše organizacije? Najpogosteje izbirajo novega nespornega liderja in začnejo cirkus ponovno. Nihče ne vidi, da to ni krog, temveč spirala. Usmerjena navzdol. Vsak nesporni novi lider je na nižjem nivoju kot njegov predhodni. Pametjejše organizacije (glej Nemčijo po vojni) menjajo strukturo in odstopijo od liderskega načela vodenja. To nas v svetli bodočnosti tudi čaka. Problem je edino dočakati svetlo bodočnost.
Liderski način organizacije družbe (skozi politične stranke organizirane po liderskem načinu) stimulira vse tisto, proti čemur se družba (nominalno in deklarativno) bori - korupcijo, nepotizem, strankarsko izključenost, socialno neobčutljivost, laž in samoprevaro. Zato je potrebno pred izbiro novega liderja dobro razmisliti. To nikoli ni situacija ali/ali. Vedno je potrebno videti skozi meglo oportunizma, straha ali želje nekomu ugoditi ali odločiti se niti/niti. Namreč, državo smo ustanovili. Ali je bil potreben oče naroda, je danes nesmiselno razpravljati. Bilo je kakor je bilo. Vendar je povsem jasno, da za rojstvo družbe enakopravnih državljanov in poštenega odnosa proti njim, nesporni liderji niso potrebni. Oni so nevarnost in škoda.
Petek, 14.12.2007