Še pomnite tovariši? Vznemirjenje že ob tem, ko si zagledal vabilo na šolski ples, plakat na hodniku, spodaj je nekdo takoj napisal Jaka + Tina, nekdo drug pa je ljubosumno prečrtal Tina.
Potem pa priprave na ples, ves teden prej. Kaj bom oblekla. Menda ja ne istega, kar sem imela na zadnjem šolskem plesu. Mamo sem do onemoglosti gnjavila za nove čevlje. Na koncu je popustila in mi dovolila, da sem si izbrala ene, ki sem jih gledala v izložbi Peka že dva meseca. Čista evforija. Imeli so peto, jaz pa 13 let in to je bil zame vrhunec odraščanja.
Sošolka je v šolo tihotapila črtalo za ustnice. Šminke so bile takrat "out". "In" si bila samo, če si imela ustnice občrtane, kot dekleta iz Non e' la RAI. Vadile smo na šolskem stranišču. Seveda smo pretiravale. Nekoč me je matematičarka ob začetku ure poslala nazaj na wc, da sem si temno rdeče pobarvane ustnice obrisala. Bilo naj bi čisto nespodobno. Od wc papirja, s katerim sem si drgnila dol črtalo, ki je bilo obstojno in trdo kot kamen, sem imela čisto zabuhle ustnice. Sošolec se je nesramno posmehnil, da sem taka, kot bi me kdo na gobec.
Na šolskem plesu se je pa slinil in se vrtel okrog mene. Plesala sem z vsakim, razen z njim. Ampak to je bilo vse postranskega pomena, kajti vse tiste pete in črtalo za ustnice in nova obleka so bili samo za en par oči, ki me je na žalost takrat komaj pogledal. In čeprav sem na techno znala poskakovati kot pobesneli baštard na tripu, ko mu pod noge mečejo petarde, sem si želela samo, da bi že enkrat zavrteli kakšno balado od 883 ali Laure Pausini. Potem mogoče ...
DJ-ju je nekdo očitno plačal, da je po trikrat zavrtel en in isti komad od La Bouche in potem še od Corone in od Prodigyjev in Johna Scatmana in Ace of Base in Mr. President ... Dokler ni v telovadnici začelo že puhteti in si moral, če si hotel normalno dihati, dihati skozi usta, ker je tako smrdelo po švicu in vseh tistih hormonih in feromonih, ki si jih skoraj lahko tipal. Od Axe deodorantov je ostalo bore malo, tudi večina mojega Naf Naf parfuma je izhlapela, potem pa je očitno nekdo opazil, da vedno več ljudi sedi na klopeh ob robu in končno, KONČNO so zavrteli Bryana Adamsa.
Strateško sem se takrat pomaknila blizu Volkove neprobojno popularne skupinice, ki je na ples uspela pretihotapiti dva decilitra vodke. Nič nisem vedela o tipih, ampak toliko se mi je pa že sanjalo, da bom pritegnila njegovo pozornost, če poflirtam z njegovim prijateljem. Niti s pol svojega zobovja se nisem utegnila nasmehniti, me je že cukal za čop od zadaj in me vlekel na plesišče. Jaz pa bi se od sreče skoraj v hlače.
Če ste kdaj plesali na miren komad s svojo največjo simpatijo, potem veste, kaj pomeni lebdeti nad tlemi.
"Dobro plešeš."
"Hvala, ti tudi."
"Ne samo zdaj, tudi prej sem te gledal."
"Si me gledal?" srce mi razbija.
"Sem videl tudi, kako se ti je nalepila tista šimja," se smeje in pokaže na mojega sošolca. Nakremžim se.
"A te kači?"
"Si nor!?"
Smeje se. Volk se je vedno smejal.
"Kako greš domov?"
Vprašanje, ki sem ga čakala. Pravzaprav sem si ta trenutek približno stotisočkrat predstavljala zvečer, preden sem šla spat.
"Peš."
"Te bom jaz peljal."
Popravek. TA trenutek sem si stotisočkrat predstavljala.
"OK."
Bryan Adams ima samo eno pomanjkljivost – in to je, da so njegovi mirni komadi absolutno prekratki, ker do takrat, ko odhripa zadnje tone, ponavadi ravno, ravno toliko manjka, da bi se polju...
"Ajde, se vidimo po koncu, pridi ven."
Zdaj ne morem več normalno poslušati La Bouche in Scooterja in Corone in nevemkogaše, ker imam noge iz žolce in sem vsa zadihana in zardela. Kdaj se bo ta ples končal!? Kdaj gremo domov!? Kaj lahko nekdo ustreli tega DJ-ja!? Sošolke me nevoščljivo gledajo, ker sem plesala z Volkom.
"A hodita?" me sprašujejo. Seveda ne hodiva! On je samo moj sosed. Kot da je nekaj najbolj normalnega, da pač sosedje na šolskem plesu plešejo.
Nekako uspem odplesati do konca in dajati vtis, da se neskončno zabavam, čeprav mislim samo na eno stvar. Skuter. In mene na njem. In Volka pred mano, ki frcne ogorek od cigarete in naju odpelje domov, jaz pa ga stiskam okrog pasu.
Po koncu se klape zbirajo pred vhodom v šolo. Razredničarka zaklepa in nas podi domov. Ura je ravno toliko, da je zunaj že tema. Zgrabi me panika, ko vidim starejšo punco, ki se usede na Volkov motor in se dela, da bo speljala. Reži se kot hijena, potem pa me pogleda naravnost v oči. Direktno mene. Očitno ve, koga naj bi danes Volk peljal domov, povedal jim je.
Popade me taka jeza, da brez pozdrava sošolkam pričnem korakati proti motorjem. Volk je nekoč dejal, da človek tega ne bi nikoli rekel, ampak v meni se skriva precej predrzna, pogumna mala zverina, ki plane kot leopard in se bori za to, kar hoče. Deklini na skuterju se pomrači izraz, ko vidi moje odločne korake. Navzdol strmi vame kot jastreb, ampak zbrisala sem ji presneti nasmeh z obraza. Cela skupina me gleda, ko pridem do motorja, jo med hojo nepremično gledam v oči in nato odkorakam mimo nje, mimo motorja, mimo vseh, mimo parkirišča in gor po stopnicah in na cesto proti domu. Slišim ogovarjanje za hrbtom in najraje bi zakričala. Ne manjka dosti, da bi se mi solze ulile po obrazu.
Potem pa zaslišim skuter. Od zadaj me oblije luč in skuter počasi vozi za mano. Hodim naprej in se ne ozrem. Ustavim se šele, ko zapelje predme. Ta Volk ... Smeji se mi.
"Se ti je mudilo?" me vpraša in najraje bi ga klofnila.
"Sem videla, da imaš zaseden motor, pa sem šla raje peš."
Presede se nekoliko naprej in potreplja sedež za sabo. Jaz pa stojim. Enkrat za spremembo poslušam možgane, ki mi pravijo, naj ne skačem kot kužek na vsak njegov migljaj. Očitno mi bere misli.
"Prosim, pridi," mi reče in me prime za roko. Gleda me s tistim svojim pogledom ... Kako naj bi zdaj rekla ne!? Usedem se na prekleti skuter in ga objamem okrog pasu.
"Poleg tega bi me mami ubila, če te ne bi pospremil po temi," se spet smeje.
Stisnem se k njemu in voham izpušne pline skuterja, kot da so vrtnice. E, ja. Šolski ples. Sanje, ki postanejo resničnost.
Več Volkuljinih kolumn: