Tedanji vodja divizije nizkih gradenj v Primorju Zvone Likar je izpovedal, da si je Primorje ogledovalo bosanski kamnolom zaradi načrtov o širitvi na tuje trge. Na sami lokaciji se je mudil dvakrat, obakrat leta 2005. Ob drugem obisku je pripravil tudi poročilo, iz katerega je izhajalo, da gre za strateško zanimivo naložbo, da pa je glavna ovira zagotovitev koncesije za omenjeno dejavnost.

Kamnolom je sicer premogel dovolj apnenca primerne kakovosti in se je nahajal na zanimivi lokaciji v bližini Mostarja. Istoimenska družba je sicer leta 1999 pridobila dovoljenje za izkoriščanje kamnoloma, njihov zahtevek za pridobitev koncesije pa pristojni še niso obravnavali. Z omenjenim dovoljenjem naj bi sicer imeli prednost pri pridobivanju koncesije. Likarjevo mnenje je tedaj bilo, da bi bil kapitalski vložek v Miljkoviće upravičen šele po pridobitvi koncesije.

Tudi upokojeni inženir gradbeništva Ljubomir Berić, ki si je prav tako ogledal kamnolom, je izpostavil, da je bil kamnolom potencialno zanimiva naložba. Poleg postopkov s pridobivanjem koncesije, ki se tudi po drugem obisku niso premaknili, pa je izpostavil dejstvo, da kamnolom ni bil v obratovanju, zaradi neporavnanih dolgov pa so ostali tudi brez enega bagra. Kot je razumel Berić, bi lahko kamnolom obratoval šele po pridobitvi koncesije.

Obramba obtoženih je ob tem predložila soglasje za izkoriščanje kamnoloma, ki ga je leta 1999 izdal pristojni kantonski minister.

Soobtoženi Alojz Bolčina pa je podal pripombo, da mu je pristojni minister hercegovsko-neretvanskega kantona zagotovil, da se do sklenitve koncesijske pogodbe dela po obstoječih odločbah ter da zakon o koncesijah ni razveljavil ostalih zakonov, ki so se nanašali na že pridobljene pravice.

Dušan Črnigoj, Alojz Bolčina in Marijo Gvozden naj bi s prenosom družbe Miljkovići iz Mostarja pred poldrugim desetletjem Primorje oškodovali za najmanj 1,7 milijona evrov.

Po prepričanju tožilstva naj bi se Gvozden kot direktor hrvaške družbe MGT s takratnim pomočnikom za ekonomsko področje v Primorju Bolčino dogovoril za prodajo 100-odstotnega deleža v družbi Miljkovići, nato pa z nekdanjim generalnim direktorjem Primorja Črnigojem sklenil pogodbo o prenosu lastništva.

Pri tem naj bi Gvozden vedel, da družba Miljkovići, ki se je ukvarjala izključno z izkoriščanjem bližnjega kamnoloma, nima koncesije za to dejavnost, zaradi česar pogodbena cena ni predstavljala poštene tržne cene, saj je bila družba Miljkovići brez omenjene koncesije brez vsakršne tržne vrednosti.