Leta 1963 je psihiater John Marshall Macdonald objavil triado sociopatije. Nakazuje, da vedenje, kot so mučenje živali, podtikanje požarov in nočno močenje v otroštvu, očitno lahko določi, ali se bo otrok kasneje razvil v kriminalca ali serijskega morilca. Macdonald je verjel, da so vsi trije znaki posledica fizične in/ali čustvene zanemarjenosti. Otroci, ki so bili kruti do živali (ali podtikali ogenj), so izražali svoja čustva agresije in frustracije. Tudi nočno močenje je pogosto povezano z otrokovim občutkom stresa ali tesnobe.

Vendar pa so poznejše raziskave pokazale, da ni bilo nujno, da so kriminalci izkazovali ta vedenja v otroštvu. Niso vsi otroci, ki so kazali ta vedenja, odrasli v kriminalce. Vendar so ti znaki povezani z zanemarjanjem v otroštvu in disfunkcionalnim domačim okoljem. Torej, ali so serijski morilci zlobni od rojstva ali gre za vpliv zunanjih dejavnikov?

V knjigi Anatomija nasilja dr. Adrian Raine pojasnjuje, kako biologija osebe prispeva k nasilnemu vedenju. Napaka v genu MAOA, ki proizvaja encim monoamin oksidazo A (MAO-A), je zelo pogosta med kriminalci. Ta encim ima ključno vlogo pri razgradnji nevrotransmiterjev, kot je dopamin. Napaka v tem genu vodi v nizko raven dopamina, kar povečuje nagnjenost osebe k agresiji.

Med druge študije, opravljene za razumevanje delovanja možganov serijskih morilcev, sodi tudi raziskava, ki jo je izvedel dr. Richard Davidson na Univerzi v Wisconsinu. Študija je pokazala, da se je pri posameznikih z nagnjenostjo k nasilju, pokazala povečana aktivnost v delih možganov, ki so odgovorni za uravnavanje negativnih in nasilnih čustev ter tako nadzorujejo izbruhe.

Globoko travmatične izkušnje iz otroštva dolgoročno vplivajo na posameznika in oblikujejo njegovo osebnost in temperament. Seveda vsi zlorabljeni otroci niso serijski morilci, in vsi serijski morilci niso žrtve zlorabe v otroštvu, vendar povezave med obema pojavoma ni mogoče popolnoma prezreti.

Raziskava, izvedena na Univerzi Radford v Virginiji, ki je primerjala zgodovino zlorabe 50 morilcev v ZDA s stopnjo zlorabe otrok v splošni populaciji, je pokazala, da je bila visoka raven fizične, spolne in psihične zlorabe prisotna ravno v skupini serijskih morilcev. Omenjeno nasilje ne zajema le zlorabe, ki jo je posameznik osebno doživel, temveč tudi akte nasilja (fizičnega in/ali spolnega), ki jim je bil priča v obdobju odraščanja.

Mnogi serijski morilci so znani po značilnostih antisocialne osebnostne motnje, ki je med drugim povezana s pomanjkanjem empatije, patološkim laganjem, občutkom nadrejenosti in impulzivnostjo. Posamezniki, ki kažejo te simptome, se navadno soočajo s sramom, krivdo in jezo, kar jih lahko pripelje do nasilnih dejanj. Toda vsi, ki so diagnosticirani s to motnjo vedenja, ne bodo postali serijski morilci (in obratno).

V Anatomiji nasilja kriminolog dr. Adrian Raine pravi: "Zdi se, da obstaja več dejavnikov, in sicer genetika, okolje, travma in značajske lastnosti, ki prispevajo k oblikovanju serijskega morilca." Zato je za posameznika, ki kaže takšne znake, zelo pomembno, da prejme pravo vrsto pomoči za svoje duševno zdravje, preden postane nevaren sebi in drugim, poroča The Thought Co.