"Te ženske so hodile po Istri celo do Limskega kanala peš, prespale so v hlevih, kjer je bilo toplo, drugod niso imele kje. Od doma so šle skupaj, potem pa so se razkropile po vaseh; vsaka je imela svojo gospodinjo, pri kateri je kupovala jajca in jim dostavljala blago. To so bile ženske vseh starosti, poročene in neporočene, mati je včasih vzela tudi majhno hčerko s seboj. To je bila tradicija teh krajev; večina žensk je to počela, razen če so bile iz boljših kmetij in so si lahko pridelale več hrane doma. Poti so jih vodile s podeželja, iz vasi Kubed, Gračišče, Hrastovlje, Pomjan in drugih krajev v tem delu Istre v Trst. Šavrinke so morale najprej kupiti jajca, nato jih prodati ali zamenjati za robo. V Istro so nosile različne izdelke, ki so jih nakupile v Trstu, in zanje so jim plačevali z jajci, ta pa so nosile v Trst in s preprodajo nekaj zaslužile. Bile so neke vrste prekupčevalke," pojasni Knezova. "Oprijelo se jih je ime Šavrinke. Kako so se tega spomnile, se ne ve, začetki so se izgubili." 

Te poti so trajale tudi po tri dni, na pot so šle vsak teden in prehodile več kot sto kilometrov. "Vode ni bilo, vodnjaki so se presušili. Nekatere so hodile peš do izvirov, ki so bili na znanih mestih, nekatere tudi do Rižane, in vodo so na glavi nosile v štenjakih, vedrih. Na glavi so prenašale plenir, okroglo košaro, večji je držal tudi po 300 jajc. To je bil njihov poklic. Zato, ko napovedujem, da bomo odigrali prizor, pravim: prizor iz poklicnega šavrinskega življenja," opisuje njihovo dejavnost Knezova. "Za preprodajo jajc so dobile dovoljenje italijanskih oblasti, licenco, da so to lahko počele. Šavrinke so bile aktivne do druge svetovne vojne; po vojni se je njihova dejavnost zaključila; jugoslovanske oblasti so namreč menile, da je ta preprodaja preveč sramotna," dodaja.

Istrsko tradicijo in vsakdanjik istrskega zaledja je Knezova, sicer Belokranjka, začela spoznavati, ko sta z možem, Istranom, začela obnavljati domačijo v Movražu, kamor se je preselila leta 1986, ko je dobila službo ravnateljice na osnovni šoli v Gračišču. Tam je spoznala slavista Marjana Tomšiča, ki je pisal romane in zbiral zgodbe iz šavrinskega življenja, v bližini šole pa je živela tudi Marija Franca, ljudska pisateljica, ki je v svojih knjigah opisovala lastne izkušnje iz šavrinskega življenja kot tudi spomine drugih Šavrink. "Tako sem počasi spoznavala te ljudi in navade, življenje, ko je bilo nekoč. Ko smo imeli na šoli bralno značko, sem povabila nekatere posameznike, da so prišli otrokom predstaviti  kulturno dediščino teh krajev, ki je otroci sploh niso poznali. To mi je bilo zelo čudno, saj ima v Beli krajini vsaka druga vas pevski zbor ali folklorno skupino, kjer ohranjajo kulturno dediščino, medtem ko tukaj ni bilo nič, tradicija je bila skoraj izbrisana," opiše svoja tedanja opažanja Knezova.

Po upokojitvi je skupaj z možem in njegovimi prijatelji in sošolci začela ustvarjati tradicionalne prizore. "Za pusta smo se poskušali obleči po šavrinsko, hodili smo okrog kot etnografska maska, na primer v Portorož, in ljudje so vzklikali od navdušenja. Prav tako, ko smo šli na Kozino ali pa v Postojno na furmanski praznik. Vedno več je bilo tudi obiskovalcev iz Trsta, saj se je veliko ljudi od tukaj preselilo v Trst, in vsi so bili navdušeni. Zatem so nas kontaktirali z Radia Trst, da bi nas intervjujali. In ko sem spraševala moje žene, kaj bi povedale novinarki, so mi odgovarjale, da so živele revno in da niso imele kaj jesti, zato je bilo treba delati, šolanja ni bilo in tako dalje. "No, ne moremo vsi govoriti enako," sem rekla, "potrebno je nekaj spremeniti." Tako sem pripravila prizor iz šavrinskega življenja, kako gre Šavrinka po jajca v Istro in tam dobi gospodinjo in kako si potem zamenjata artikle; ona dobi jajca, Šavrinka pa ji prinese robo iz Trsta: rute, žajfo, žeblje in druge stvari. Ker še nisem znala narečja, sem napisala prizor v čisti slovenščini, dve ženi iz Belega Kamna pa sta mi to prevedli v narečje. In tako se je začelo," se spominja prvih poskusov obuditve šavrinskega življenja.

Najbolj živo ji je o Šavrinkah pripovedovala Marija Franca. "Pripovedovala mi je, kako je življenje Šavrink izgledalo, jaz pa sem dodala nekaj gledališke dramaturške spretnosti. Na osnovi teh pripovedi in pričevanj, tudi iz Tomšičevega "Noč je tvoja, dan je moj", ki je s pomočjo učencev osnovne šole začel zbirati narečne pripovedi, smo obudili prizore in jih obogatili z narečjem, ki je že izginjalo. Vadili smo prizore in popravljali nekatere slovenske besede v šavrinščino, ko so se domačinke spomnile, kako se to reče po domače. Tako smo vnašali narečje v te prizore," pripoveduje Knezova. "Tako so me Šavrinke naučile govoriti po istrsko, po šavrinsko. Gre za jezik naših prednikov, ki vsebuje mešanico besed iz nemščine, podobno kot narečja drugod po Sloveniji, s to posebnostjo, da vsebuje tudi veliko besed iz italijanščine, v tem delu Istre pa tudi nekoliko iz hrvaščine, ker smo tik ob meji. Podobno govorico so govorili tudi na drugi strani današnje meje, ker takrat ni bilo meje, Istra je bila celota. Narečje je sicer delno še prisotno, a ne več tako tipično, kot je bilo nekoč."

Leta 1996 so ustanovili kulturno društvo Šavrinke v Gračišču in začeli z nastopi, leto kasneje pa so bili prvič v koprskem gledališču. "Nekateri izmed naših igralcev so bili prvič na odru, in povem vam, takrat je bila dvorana nabito polna. Ljudje so prišli od vsepovsod, obuditev narečnega jezika so zelo toplo sprejemali. "Saj smo res tako rekli," so se spominjali. Tudi drugod po Sloveniji smo doživeli lep sprejem. Tako smo začeli nastopali po celi Sloveniji. Da bi ljudje razumeli in lažje spremljali naše izvajanje, sem pripravila slovarček narečnih besed za gledališki list. Šli smo v Kranj, Belo krajino, v Italijo, na Hrvaško – Umag, Poreč, Buzet. Povabljeni smo bili celo v Dubrovnik in Split," se spominja začetkov.

Sčasoma je nastala bogata zbirka besed, ki so jih uporabili v več kot 30 prizorih, ki so jih vsako leto na novo pripravljali z novo tematiko iz resničnega življenja Šavrink. "Nastali smo kot etnomuzikološka gledališka skupina, pojemo narodne pesmi iz tega kraja. Besedilo je pristno, nismo si ga izmislili; prepevale so ga žene, ko so hodile v Istro. Prizori in glasba so ohranjeni kot kulturna dediščina," poudari Knezova.

Vendar so bili na začetku nekateri odzivi tudi negativni. "Mati od ene izmed naših članic je rekla: "Pa kaj to revščino in to sramoto kažete na odru?" Ja, to je ta sramota, revščina, da ni kruha, da ni žebljev, žajfe ... tako so ljudje to doživljali, kot revščino, ki je sramotna; ljudi je bilo sram teh svojih revnih korenin. Rekla sem ji: "Ni sramotno tega pokazati. Tudi drugod so ljudje živeli siromašno." Moja izkušnja iz Bele Krajine je bila zelo drugačna. Zdi se mi, da so se Primorci nekako skrili. Tukaj se je menjavala kultura, ljudje so prihajali in odhajali, bližina Trsta je ustvarjala hrepenenje po lepšem in boljšem. V Beli krajini je bilo tega manj, Zagreb in Ljubljana sta bila predaleč, zato ljudje svojega položaja niso doživljali na tak način. Mislim, da so Primorci svojo revščino bolj čutili, sram jih je bilo, da so taki. To je ljudi zaviralo, da bi bili ponosni na svojo kulturo. Naš namen je bil spodbuditi spomin na korenine, nisem želela, da bi šla ta tradicija v pozabo. Dostikrat sem rekla: "Bodite ponosni, da izhajate iz tega okolja!" Narod, ki pozabi na svoje korenine, se izgubi," opozori Knezova. 

Ko so spregovorile pozabljene zgodbe in se je začel spomin na Šavrinke obujati, pa je zanimanje javnosti preseglo vsa pričakovanja. Naenkrat se je začelo raziskovanje, kdaj so se istrske ženske iz koprskega zaledja začele ukvarjati s svojo prekupčevalsko dejavnostjo in kaj sploh pomeni ime Šavrinke. "Zdaj razpravljamo, od kod izvira beseda Šavrinka. Nekateri pravijo, da so tem ženam, ki so hodile peš v Trst, morda kakšna premožnejša na oslu, rekli, da dišijo po oslu. Za gospe so smrdele, zato so jih tako imenovali. Izraz "šaura" naj bi prihajal iz francoščine. Druga razlaga, ki mi jo je povedala Franca, pravi, da so jim dali ime v Istri; ko so prihajale v vasi, so otroci klicali materam: "Šavrinkice prihajajo!", matere pa so se potem tem ženskam opravičevale; torej je imel izraz negativno noto," razmišlja o izvoru imena Knezova.

Med številnimi zgodbami in pričevanji so tudi takšna, ki so se jo posebej dotaknile. "Pretresla me je zgodba, kako je neka ženska šla v Trst v visoki nosečnosti. Ko je prišla do Ospa, je rodila in otroka prinesla domov v predpasniku... Lahko si samo predstavljamo, kaj je ta ženska čutila, kaj vse je morala prestati… Včasih so jim ponagajali osli; ena izmed njih mi je pripovedovala, kako nesrečno se je počutila, ko je osel skočil in prevrnil vsa jajca; to je bil velik udarec za preživetje. Veliko so morale prestati. Marija Franca mi je povedala: "Prihajala je burja, mrzlo mi je bilo. Šal sem imela, na nogah pletene nogavice, pumparce, krilo je burja premetavala. Tako me je zeblo v noge, da mi je koža pokala do krvi." V vsakem vremenu so šle na pot, tudi pozimi, tudi v hudi poletni vročini. Taka nuja je bila zato, da so domov prinesle blagostanje, oblačila, hrano. Hotele so svojim družinam pomagati, kasneje, ko ni bilo več tako hudo, so šle tudi iz navade. "Zaradi mižerje, zaradi potrebe in tudi samo zato, da so šle od hiše," tako so mi pripovedovale. Izvedela sem tudi marsikatero kruto zgodbo, tudi zgodbe nasilja, njihovi možje so bili trdi ljudje. Včasih so se tudi zato umaknile."

Kako danes po toliko letih gleda na veliko popularnost Šavrink, ki so tudi po njeni zaslugi in zaradi prizadevanj društva, ki ga vodi, v našem zgodovinskem spominu dobile svoj zasluženi prostor? Smo se naučili bolj ceniti našo tradicijo in kulturno dediščino?

"Nekaj bo zagotovo ostalo. V pozabo ne bodo več šle, ker je bilo preveč ovekovečenega. Nekdo bi jih moral posvojiti, najbolje koprska občina, saj je to del zgodovine tega območja. Še vedno upam, da se bo našla možnost za muzej ali vsaj muzejsko sobo in da bo pot, po kateri so Šavrinke hodile, dejansko vpisana v register nesnovne kulturne dediščine," se nadeja Knezova.