Recenzija: Jack the Giant Slayer

Film

Najnovejši film Bryana Singerja ('Valkyrie', 'The Usual Suspects') je 'Jack the Giant Slayer' (na podlagi ljudske zgodbe o Jakcu in čarobnem fižolčku), ki se pridruži naraščajočemu seznamu filmov, ki si prizadevajo ponuditi alternativne pripovedi o znanih pravljicah, zgodovinskih osebnostih ali mitoloških bitjih.

V tem primeru so gledalci pripravljeni na avanturo z Jackom (Nicholas Hoult)  v tej različici je njegova naloga reševanje princese, kot tudi razkritje zle zarote, ki bi omogočila velikanom izbrisati človeštvo. Za razliko od filmov s podobnega (pod)žanra je Singer ponudil oboževalcem zadovoljno kombinacijo želja skupaj z vizualnim spektaklom, ki film približa tudi mainstream publiki, ki dejansko pričakuje epsko pripovedovanje zgodb.

IGRALSKA ZASEDBA ZADOVOLJI … OSTALO PA NEKAKO TUDI

Nicholas Hoult ('X-Men: First Class', 'Warm Bodies') prinaša v še eni prijetni vlogi ravnovesje med čustvenostjo in pravo mero nerodnega humorja. Jack (the Giant Slayer) ni tipični mišičasti junak  kar pa se izkaže kot olajšanje, ker so do sedaj mnoge druge zgodbe ponudile junake kot neusmiljene stroje za ubijanje. Ewan McGregor ('Trainspotting', 'The Impossible') in Stanley Tucci ('The Company You Keep', 'Margin Call') sta kos muhastemu tonu filma ter preudarna v satiričnem junaštvu in pokvarjenosti pri svojih likih. Njuna energija se prenaša skozi preostali del filma in poživi celoten izdelek.

Beseda 'fižol' je bila izločena iz naslova te različice Jacka in njegove avanture, ker moramo dejansko počakati prekleto dolgo, da ga vidimo. Na srečo, film ponuja očarljivo (čeprav včasih pretirano) pustolovščino. V zapletu in preobratu, žal, redko preseneti, ampak Singer ponuja dovolj komičnih trenutkov in zabavnih insertov, da je film vreden ogleda. V filmski industriji, kjer foto-realistični efekti in kašaste drame postajajo pravilo, je pravljica prilagojena našim tehničnim zmogljivostim. Brez dvoma je 'Jack the Giant Slayer' enostavna izbira za vsakogar  in iz tega razloga je primeren za vse, ki si želijo bolj resno avanturo. Hkrati pa film zaobjema široko absurdnost pravljične avanturizacije – plitve predstavitve, vendar neškodljive za gledalčevo izkušnjo.

Pravljice so za otroke, medtem ko so ljudske pravljice za vse, da nas (iz)učijo, spravijo v
razmišljanje in vodijo. Hollywood je prenesel ljudskost na platno in ga popestril z efekti, dodal veliko akcije in skušal staro zgodbo približati našemu času. Sledi pa takoj vprašanje, ali je to sploh potrebno?

 

Sorodne vsebine:

Filmofil o filmu: Jack Reacher

Recenzija: Skyfall

Recenzija: Mogočni Oz

Deli novico: