Nekateri starši vse svoje življenje namenijo otroku, vendar to ni vedno potrebno, je dejal na spletnem teološkem simpoziju o vlogi očetov in moških v družinah v organizaciji teološke fakultete v Ljubljani.

Ko starši potlačijo svoje potrebe, se pri tem nabere veliko jeze in prej ali slej bodo otroku izstavili račun, je posvaril Erzar s katedre za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije na omenjeni fakulteti. "Toda račun lahko izstavi trgovina, medtem ko starši niso trgovina," je odločen. Vzbujanje krivde po njegovih besedah ni na mestu.

"Kadar starši tako zelo skrbijo za otroka, je to v resnici njihova potreba, ne otrokova," je pojasnil. Otroku hočejo ustreči v vsem tudi takrat, ko je trmast in joka. Namesto tega bi si morali po njegovem mnenju priznati, da so v dvomu in si vzeti trenutek za razmislek. 

"Očetje v trenutkih stiske ne smejo iskati tolažbe pri otrocih, ki so bolj ranljivi," je pozval. Po njegovih besedah bi jim tako namreč vzeli pogum in zaupanje v svet. Glede na to morajo tolažbo po njegovem priporočilu poiskati drugje.

Oče po besedah organizatorjev simpozija sicer živi v vsakem od nas bodisi kot dober bodisi kot slab zgled, kot praznina, kot obup ali nemir. Odraščajoči fantje posnemajo očetov značaj in se vedejo podobno, kot se je vedel njihov oče. Življenje otrok, ki odraščajo brez očetov, je prepredeno z neizpolnjenimi potrebami po občudovanju, priznanju in potrditvi.

Erzar je spomnil tudi na to, da je v preteklosti otroke zelo skrbelo za stiske staršev, kar pa se v sodobnosti na srečo spreminja. Ob vprašanju, ali otrokova osredotočenost predvsem nase ne vodi v razvajenost, pa je poudaril, da ima vsako vedenje tudi svoje ozadje, ki ga je treba pogledati bolj podrobno.