Marko Udović

Solidarnost je vrednota, ki poganja prostovoljstvo in epidemija je pokazala, da imajo prostovoljci in prostovoljske organizacije pri tem pomembno vlogo. Če hočemo kot družba napredovati in živeti bolje, bo več solidarnosti nujno potrebne, je zadnje dneve slišati v javnosti. Učiti se je moramo od malih nog, v družini, v šoli in od ljudi, ki so v družbi pomembni. A medsebojno spoštovanje in solidarnost, žal, v današnji družbi še vedno nista dovolj cenjena.

Marko Udović je prvič opravljal volontersko delo v času migrantske krize. Na sedežu Rdečega križa Sežana so zbirali, sortirali in pripravljali hrano ter oblačila za takratna krizna območja. Potem je prišla epidemija covida in Marko se je odločil pomagati na covidnem oddelku Splošne bolnišnice (SB) Izola.

"Prebral sem strokovne članke in se osebno posvetoval z virologi ter drugimi strokovnjaki. Virus sem spoznal, spoznal sem njegove nevarnosti. Posvetoval sem se doma in sprejel ustrezne ukrepe za omejitev okužb dokler delam na covidnem oddelku. Zavedam se, da je veliko možnosti za okužbo, vendar me ni strah, vseeno želim pomagati," pravi Udović.

"Včasih pomagaš tudi pri pripravi pokojnika"

Njegova prostovoljna izmena v SB Izola je trajala dnevno osem ur, tudi šest dni v tednu, ko je bilo najbolj hudo. "En dan celo 16 ur. Iz bolnišnice sem šel še za osem ur v obalni dom upokojencev DSO Markovec," razlaga, običajen delovni dan na bolnišničnem covidnem oddelku pa opisuje:

"Prideš, se preoblečeš v zaščitno opremo, poslušaš predajo prejšnje izmene. Pomagaš po navodilih zdravstvenih delavcev. Pomagaš pri hranjenju, transportu pacientov, pri urejanju sob, prevozu zdravil, včasih tudi pri pripravi pokojnika. Največkrat smo štiri ure delali v skafandrih s pacienti in štiri ure v t. i. čisti zoni, kjer smo pomagali pri drugih manj zahtevnih opravilih."  

Marko je sicer zaposlen kot vodja IT-ja, računalničar, njegov drugi poklic je vrtnar. "Skupaj z mojo ljubeznijo urejava vrt na permakulturen način," pojasnjuje. Koliko svojega časa nameni za prostovoljstvo, ne ve natančno: "Letos se mi zdi, da sem se zaradi izrednih razmer približal 1000 opravljenim uram. Lani je bilo podobno. Ko ni izrednih razmer, je tega manj. Ampak sem na razpolago in lahko računajo name."

Med delom na terenu opaža, da ljudje v prvi vrsti potrebujejo hrano, sledijo oblačila, za mnoge pa je zelo pomembna tudi družba: "Verjetno obstajajo potrebe tudi po različnih opravilih, vendar ljudje težko vprašajo za takšno pomoč. Trenutno so problem tudi računalniki, saj je v teh časih šolanje brez tega nemogoče."

"Ljudje še vedno ne vidijo, da je lažje živeti brez denarja kot brez zdravja"

V času korone opaža, da so ljudje iz različnih razlogov anksiozni, med njimi je veliko strahu in negotovosti glede prihodnosti, pa tudi razdeljeni so med seboj. "Trajnih zdravstvenih posledic korone na fizičnem in psihičnem nivoju se šele začenjamo zavedati. Ekonomske posledice šele prihajajo. Te se sicer podcenjuje, vendar menim, da se bo v kratkem zaradi pretrganih verig sveta spremenilo mnogo zadev. Predvsem bo več lačnih. Mislim, da bo hrana postala luksuz, zdrava hrana pa za mnoge skoraj nemogoč cilj," je prepričan Marko.

Čeprav prostovoljci med ljudmi ne uživajo zmeraj spoštovanja oziroma jih nekateri kar jemljejo za samoumevne, pa sam nima s tem slabih izkušenj: "Slišim, da se tudi to dogaja. Sam sem bil zmeraj dobro sprejet, tako pri ljudeh kot pri zdravstvenih delavcih."  

Kljub temu pa ima glede tega, kaj se bo človeštvo naučilo iz korona krize, mešane občutke: "Ljudje še vedno ne vidijo, da je lažje živeti brez denarja kot brez zdravja. Nekateri tega preprosto ne razumejo. Hkrati imam občutek, da mnogi ne razumejo, da zaščititi svoje drage pomeni v prvi vrsti zaščititi sebe."

Namesto, da bi se združili in s skupnim naporom "uničili to nevarnost", je veliko delitev. "Z novim sevom omikron, se bojim, da bomo doživeli šele pravo lekcijo. Tega si ne želim, a se mojega zaupanja vredni strokovnjaki vsi med seboj strinjajo, da smo se kot človeštvo znašli v zelo velikih težavah. Dolga bo in precej boleča. Prave posledice še niso vidne, kot tudi še vedno ne vidimo luči na koncu predora. Do tam bo treba še dolgo kopati. Želim si, da bi zdravstvo zdržalo. Težka je in še težja bo, zato vse dobro vsem" je zaključil.

Jaka Šoba

Od krvodajalca do bolničarja

Drugi prostovoljec na covidnem oddelku SB Izola, s katerim smo govorili, je Jaka Šoba, ki je s prostovoljnim delom začel na povabilo Rdečega križa Piran. "Večkratne darovalce krvi so povabili k sodelovanju in nas izšolali za bolničarje, ki lahko pomagamo pri večjih nesrečah, kot so potresi, množične prometne nesreče, teroristični napadi in podobno. Sem pa od vedno bil tip človeka, ki ponudi pomoč neznancu, tudi če ta zanjo ne vpraša," pravi in dodaja:

"Pomoč v SB Izola sem ponudil, ker so me zanjo prosili, ker sem se za to izobraževal in sprejel obvezo, da bom pomoč po potrebi tudi nudil. In ker je prav, da vsi pomagamo, če lahko, tam kjer lahko. Seveda sem najprej pomislil na družinske člane. Preden sem šel v bolnico sem se pozanimal pri prijateljici zdravnici, kakšna so tveganja na covidnem oddelku. Partnerka je po izobrazbi biokemik in tudi z njo sva se pogovorila na to temo. Na podlagi obeh pogovorov sem sklenil, da je tveganje sprejemljivo."

"Politični razred je padel na zrelostnem izpitu, državljani pa smo potrdili, da nam je pomembneje se prepirati o tem, kdo naj bo kapetan"

Na bolnišničnem covidnem oddelku pomaga od torka do petka v popoldanskem času. Prvi teden je delal od 14.00 do 22.00, potem pa se je izkazalo, da lahko glede na znanje in usposobljenost pride na oddelek ob 15.00 in ga zapusti ob 21.00.

"Tipičen dan ob prihodu na oddelek je meritev vitalnih funkcij, preverba, ali kdo potrebuje nego, pregled nastavitev mask in vode za vlaženje vpihanega zraka, pospravljanje skladišč, pomoč pri meritvah sladkorja, razdelitev večerje, po potrebi hranjenje nepokretnih, menjava plenic in posteljnine … pa še kaj po navodilih kadra z oddelka." 

Šoba je sicer zaposlen v družinskem podjetju, kjer primarno načrtuje nove investicije: "Poprimem pa za vsako delo."

Ker stikov z ljudmi na terenu nima veliko, težko oceni, kakšne so trenutno njihove potrebe. V veliki večini so, kot pravi, razumevajoči in hvaležni tako prostovoljcem kot profesionalcem, "ki že dlje časa nosijo na svojih ramenih glavno težo te krize". Korona krizo vidi predvsem kot zamujeno priložnost za ustvarjanje zaupanja v znanost in krepitev družbene kohezije.

"Če ne bi bili vsak v svojem kotu in se ne bi prepirali o tem, ali naj poslušamo strokovnjake specialiste infektologije, imunologije in epidemiologije z desetletji izkušenj ali Facebook zdravnike, bi iz krize izšli močnejši. Tako pa bomo le bolj razdeljeni. Slovenski politični razred je padel na zrelostnem izpitu, državljani pa smo potrdili, da nam je pomembneje se prepirati o tem, kdo naj bo kapetan, kot pa smer plovbe, medtem ko navigator in krmar opozarjata na ledeno goro na obzorju," zaključuje Jaka.