Prof. dr. Mitja Krajnčan

Prof. dr. Mitja Krajnčan, predstojnik magistrskega študijskega programa Socialna pedagogika na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem in redni profesor za področje didaktike in metodike socialno pedagoškega dela, je v slovenskem prostoru uveljavil metodo doživljajske pedagogike. Njegova osnovna raziskovalna dejavnost je usmerjena na področje vzgojnih zavodov, metodik dela z vedenjsko in čustveno težavnimi in motenimi otroci in mladostniki. 

Za življenjsko delo na področju vzgoje in izobraževanja ter izjemne dosežke na tem področju je leta 2018 prejel nagrado Republike Slovenije na področju šolstva. Je tudi dobitnik priznanja Zlata plaketa za posebej velik doprinos k razvoju znanstvenega in pedagoškega dela na Univerzi na Primorskem. Je avtor več raziskovalnih publikacij in člankov – med njimi knjige Od igre do projekta, ki je izšla pri Založbi Univerze na Primorskem in v kateri so predstavljena načela doživljajske pedagogike ter igre in vaje, s katerimi lahko otroke in mladostnike vzpodbujamo h krepitvi pozitivnih notranjih občutij. Z dr. Mitjo Krajnčanom smo se pogovarjali o nekaterih pomembnih vidikih vzgoje in izobraževanja.

Opozarjate na pomen vsebin, ki izginjajo iz modernega načina življenja, zlasti na gibanje, druženje, akcijo. Pasivno sedenje pred računalnikom, telefoni in druge naprave so verjetno v direktnem nasprotju s tem, kar bi otrok oziroma mladostnik potreboval za svoj razvoj?

Mladi imajo v svoji naravi potrebo po gibanju. Nevrološke raziskave govorijo o rani stimulaciji sinaps, ki jih otroci  spontano razvijajo s skakanjem, vrtenjem, hojo z bosimi podplati, valjanjem ipd. Nerad mečem vse v isti koš ali posplošujem na nek katastrofičen način, kaj bo z našo mladino. Vsak čas prinaša svoje pojavne oblike vedenja. Pogosto starejši gledamo zgolj skozi svoje izkušnje in svoje predstave na kulturo in vedenje ter razmišljanje mladih, vendar je prilagodljivost človeške vrste zelo velika. Vsekakor so za socialni, čustveni in telesni razvoj še kako pomembne tudi druge vsebine in bivanjski načini kot pa zgolj tehnologija. V vzgoji in pristopih ni receptologije, kar posamezni populisti posebej v šolskem življenju še kako dobro prodajajo kljub nereflektiranim in pogosto ničelnim učinkom; privoščil si bom reči samo to, da je seveda priporočljivo, da je vsega dovolj ali vsega "po malem". Nedvomno, da manjka smeha v družini, iger, brezbrižnega skrivanja v naravi in sprehodov v neznano. Ob tem pa je seveda potrebno tudi biti vešč v medmrežju na tem ali onem pomagalu.

Poudarjate tudi pomen sodelovanja pri skupnih aktivnostih, skupinsko delo. Aktualni trenutek zaradi epidemije onemogoča prav ta vidik, saj od otrok zahtevamo, da se ne družijo, da sedijo v šoli ločeno ipd. Spomnimo se tudi na mesece pouka na daljavo, ko se sošolci niso mogli videti. Kakšne posledice bo to imelo zlasti na mlajše otroke?

Skupinsko delo, razdelitev vlog, skupna načrtovanja, evalviranja, sledenje procesom sprememb in občutek varnosti v skupini so pomembni vzgojni in pedagoški kamni. Aktualni trenutek ni prizanesljiv do nikogar, kaj šele za mlade, ki jih v zmedi vsakdana, navodil, zahtev in groženj z okužbo gledamo, kako so pred vhodom v šolo en ob drugem, potem pa z maskami v protokole, ki se zdijo posledično precej odtujeni od šolske resničnosti. Kakorkoli že, menim, da zaradi treh pomladnih mesecev in nove podobe šolskega vsakdana še ne bo prišlo do nekih dolgoročnih posledic. Če pa bodo morali ponovno delati od doma, pa je lahko njihova socializacija vsekakor načeta. Kot običajno bodo najbolj oškodovani otroci iz socialno šibkih okolij, kar je nedopustno. Vendar žal vedno znova vidimo, da šolstvo samo potrjuje socialne razlike. Socialna pedagogika, torej skovanka tako socialnega kot vzgojno pedagoškega, se zavzema, da teh razlik vsaj v šolskih prostorih ne bi bilo.

V  vaši knjigi Od igre do projekta ste zapisali: "Ven iz poplave dražljajev v življenje brez medijev, prometa in vrveža." Priporočate preprost način življenja, naravo namesto betona. Koliko je to izvedljivo? Sploh danes, ko govorimo o digitalizaciji na vsakem koraku?

Nič ni samo črno ali belo. Tudi virtualni svet je del resničnosti, katerega moramo vkomponirati v vsakdan. Pomembno je, da smo ozaveščeni bivanja in kot starši vzgojnih zahtev. Otrokom moramo znati predstaviti zahteve, se pravi, kaj in zakaj morajo nekaj narediti, tudi če je neprijetno, in jih trenirati v veščini, kako biti v tem učinkovit. Kot protiutež imamo prosti čas, skupen prosti čas, naravo, veliko možnosti, kjer lahko vzdržujemo ravnotežje med "morati" in "veseliti se". Problem pa je, da je pogosto tako učenje kot prosti čas v obliki storilnostno naravnanih dejavnosti, kjer imajo starši željo po vrhunskih glasbenikih, plesalcih, športnikih, umetnikih, jezikoslovcih, astronomih ipd. in je to tudi edina zahteva do otroka. Učenje je pomembno, vsekakor pa ne bolj kot kvaliteten vzajemni čas, ki ga skupaj preživijo starši in otroci. 

Bi lahko rekli, da bi morale biti šole manj storilnostno naravnane?

Menim, da smo preveč usmerjeni v uspeh otroka, ki ga narekujejo šolske ocene. Uspešnost se ocenjuje na osnovi univerzalnega pomnenja, v katerega kodiramo otroke, da bi skozi osnovno šolo dobili dovolj dobre ocene in prišli na želeno gimnazijo in potem bili uspešni kot naravoslovci, družboslovci, jezikoslovci v eni osebi. Pravi talenti pa so precej ožje usmerjeni. V hierarhiji pomembnosti se vse preveč pozablja oziroma izpušča kritični um in specifične sposobnosti posameznika. Glede na vprašanje bi rekel, da je vzgojo potrebno uravnotežiti med omenjena fenomena in še kakšnega bi lahko dodali.

Ali to pomeni tudi manj tekmovalnosti in več sodelovanja?

Predvsem je potrebno dodati čustveno vzgojo, občutek socialnosti, sočutja, "ferpleja". Potem bosta tudi tekmovalnost in sodelovanje dobila boljšo podobo.

Vzgoja otroka za uspeh pomeni razvijanje njegove ustvarjalnosti, sposobnosti iskanja novih rešitev. Bi lahko rekli, da so zahteve po kopičenju čim večje količine podatkov precej zastareli izobraževalni modeli?

Šolo bi morali razvijati kot najpomembnejši prostor za razvoj in blaginjo, na šolo gledati holistično kot na prostor, kjer je počutje in zadovoljstvo, da smo tukaj, kjer smo, in kar ni samo po sebi umevno, zelo pomembno za vse nas. Šola mora biti v podporo živahnemu, radovednemu umu, učence učiti o lepotah najlepše države na svetu ter ponujati kritično ogledalo za vsako družbeno nepravilnost. Tako pa večkrat deluje kot ideološki aparat države in čudim se, da tega ni mogoče preseči. Res je, bolj kot je pasivno ljudstvo, manj kot misli, lažje je oblastnikom.

Kaj lahko naredimo pri tem starši?

Kot rečeno, več smeha in zahtev, druženja in sproščenosti, radovednosti in kritičnosti, motivacije in odgovornosti, biti aktivno skupaj.

Kakšna bi bila za vas idealna šola?

Več prožne in osmišljene šole, z manj razlikami med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo, vizije, da bi najboljši dijaki želeli biti učitelji itd. Dovolil sem si biti mogoče naiven, utopičen, ampak na takšno vprašanje si lahko to dovolim.