Zadeva Snowden je še enkrat dokazala, kako preprosta je logika omniprezentne in omnipotentne teorije zarote, priljubljene predvsem med Evropejci. Če za trenutek pozabimo na chemtrails, s katerimi nas tajna svetovna vlada škropi že leta in leta, da bi zmanjšala aktivnost naših možganov in nas posledično intelektualno zasužnjila, če torej vsaj nekaj minut pozabimo na vse razlage, ki smo jih o različnih fenomenih sodobnega časa prebrali na internetu, potem lahko ravno v zgodbi Edwarda Snowdena naletimo na način razmišljanja, ki temelji na predpostavki, da v bistvu niti ni pomembno, kakšen je (bil) zločin, če pa so storilci znani že a priori.

In ti so vedno isti! Včasih se zdi, kot da bi gledali sedmo nadaljevanje akcijskega vohunskega trilerja o Jasonu Bournu. Teorija zarote ne komplicira preveč. Zlikovci so vedno doma na zahodu. Nosijo sončna očala, črne obleke, bele srajce in diskretne temne kravate. To so agenti Združenih držav Amerike, ki se je v očeh povprečnega zemljana povsem zlila s filmsko fikcijo. Amerika je globalni vojaško-politični Behemot in razpolaga s strašnim arzenalom tajnih služb, skrivnih agencij in varnostih organov. Edward Snowden, so prepričani njegovi goreči privrženci, je znova dokazal, kako nedemokratična je ameriška politika, ki vohuni za svojimi lastnimi državljani, jih skrivaj nadzoruje, bere in si ogleduje njihova zasebna sporočila, napisana na družbenih omrežjih ali poslana z mobilnim telefonom …

I.

Tistega, kar po Snowdenovi izpovedi za britanski medij vsak dan mirno počnejo ameriški varnostni in obveščevalni organi, kajpak ne dela nihče drug na svetu. To je vendar jasno. Samo NSI, CIA ali DIA so tako bolno perverzne v svojem voajerizmu, da v elektronskem smislu kukajo v spalnice svojih državljanov. Nobena druga sorodna tajna služba na svetu, sploh pa francoska, izraelska, britanska ali ruska, ne počne česa tako nezaslišanega. Da o Kitajski, ki vestno skrbi za najvišji nivo človekovih pravic na Tibetu, raje ne govorimo. Vse to so vzorne države, v katerih so državljanske in človekove pravice zagotovljene in niso nikoli postavljene na preizkušnjo. Sojenje ekstremističnim feministkam z umetniškim vzdevkom Pussy Riot v Moskvi, denimo, je potrebno gledati v celostnem kontekstu zaščite demokracije in človekovih pravic v Rusiji. Da so bile med sojenjem v kletki, je moč pojasniti z njihovo varnostjo, kajti v Rusiji obstaja kup verskih blaznežev, pred katerimi je morala država, ki je – roko na srce – dekleta blago kaznovala, Pussy Riot zaščititi …

Podobno lahko še dve uri pišemo o takšnih in drugačnih absurdih. Quod licet Iovi non licet bovi. Američani so očitno res kavboji; delijo usodo nesrečnega goveda, ki mu svetovno javno mnenje nikoli ne odpušča. Amerika je strelovod za vse, kar se negativnega nabere od Lizbone do Vladivostoka, od Gaze do Ljubljane, kjer rad-bi-bil politik Giuseppe Pierazzi maha s transparentom, ki nekega Američana podi domov. Podobna slika, sorodna mentaliteta in predvsem isti dvodimenzionalni svet postajajo danes globalni fenomen, katerega skupni imenovalec je prav antiamerikanizem.

V takšnem zastrupljenem vzdušju kajpak ni posebna umetnosti najti nekaj argumentov, zaradi katerih primer Snowden še vedno ni dobil racionalnega epiloga – in ta je popolnoma preprost: spoštovanje načela rule of lawoziroma pošteno sojenje pred sodiščem, ki je v Združenih državah zagotovo bolj samostojno in neodvisno kot v s totalitarnim sindromom prežeti kontinentalni Evropi. A ti argumenti so kot C10H16O,: v določenem trenutku izginejo kot – kafra. Toda zgodba je pač veliko zanimivejša, skoraj že filmska, če v njej nastopa ubežnik, ki so mu za petami ameriške obveščevalne službe, zato išče zavetje pri starih igralcih iz nekdanje serije Hladna vojna.

II.

Z Edwardom Snowdenom, ki ga je zgodaj upokojena ruska vohunka Anna Chapman (menda se zdaj ukvarja z manekenstvom, novinarstvom in politiko) ta teden kar prek omrežja twitter zaprosila, naj se poroči z njo, je tudi varnostno-obveščevalna dejavnost dokončno postala bizarna, bolj kot resnemu poslu podobna resničnostnemu šovu za naveličane gospodinje, brezposelne in upokojence. V Evropi je zavladalo razburjenje, ki v bistvu izhaja iz popolnega presenečenja, za katerim tiči tudi nekakšna nemoč. Obenem pa je vsakemu vsaj povprečno inteligentnemu človeku jasno, da so se oziroma da se s tovrstnimi "aktivnostmi" v vsaki državi pač nekdo ukvarja, pa iz tega ne nastane škandal, kajti običajno ni o tem nihče pripravljen javno spregovoriti. Če govorimo o avtoritarnih deželah, je molk lahko edina garancija pred nenadno smrtjo. Kdor bi zažvrgolel, tvega vse. Spomnite se Litvinenka in ruskih "skesancev". Nihče med njimi ni umrl naravne smrti.

Tako Snowden kot tudi Assange sta trenutno med najvarnejšimi ljudmi na zemlji. Njuno največje prekletstvo – in v bistvu tudi edina kazen – je zgolj to, da bo javnost slejkoprej pozabila nanj(u). Iz njunih zgodb je medtem že nastala medijska konstrukcija realnosti, skozi katero se znova izrisuje precej manihejsko popačen pogled Evrope na dogajanje v svetu. Obstaja samo aut-aut princip, kot da tretje ali četrte možnosti ne bi bilo. V Egiptu, kjer je vojska z državnim udarom spodnesla radikalne islamiste, ki so z volitvami prišli na oblast in jo začeli podrejati svojim verskim ciljem, so to naivno tezo državljani sami demantirali že s tem, da so se s protesti uprli tako islamistom kot tudi vojski. Arabsko pomlad, ki so jo sprožili nezadovoljni, vseh perspektiv oropani mladi, so namreč ugrabili politični fundamentalisti. To je danes bržkone problem večine protestnih gibanj in skupin po svetu, vključno s Slovenijo: ker je njihov edini cilj (in ta jih tudi drži skupaj) sprememba oblasti, se praviloma sesujejo kot hiša iz kart, ko osovraženi režim pade. Natanko to se je zgodilo v Egiptu, nekaj podobnega pa tudi v Tuniziji, kjer se je arabska pomlad 11. januarja 2011 tudi začela, ko se je lokalni prodajalec sadja Mohamed Bouazizi po vzoru praškega Jana Palacha iz protesta proti nasilju in korupciji oblasti pred mestno hišo polil z bencinom in zažgal.

III.

Protesti na ulicah Kaira, če ostanemo v Egiptu, vseeno dokazujejo nekaj: da Egipčanom, še zlasti mlajšim, urbanim in izobraženim generacijam nikakor ni vseeno, kaj se dogaja z njihovo državo in kdo je na oblasti. Kljub temu da so islamski fundamentalisti na volitvah demokratično zmagali, je bila njihova politika v svojem bistvu usmerjena daleč stran od vladavine ljudstva; volitve so izrabili za prevzem oblasti, ki so jo neuspešno poslušali osvojiti dolga desetletja, še med avtokratskim Mubarakovim režimom, o katerem imamo lahko svoje mnenje, vendar je dejstvo, da je prav ta osovraženi režim dolga leta razvajenim Evropejcem omogočal, da so uživali v čarih piramid, sfinge in drugih znamenitostih ter da so lahko brezskrbno uživali v počitnicah na Rdečem morju.

V percepciji Evropejcev poleg standardiziranega apriorističnega antiamerikanizma najdemo tudi precej dvoličnosti, ki je zgolj drugo ime za opravičevanje pravice do ugodja; do njega naj bi bili upravičeni tudi vsi tisti aktivisti in politični borci za človekove pravice, katerih silni humanizem se praviloma končuje na tropskih plažah eksotičnih dežel, v katerih so na oblasti vse prej kot demokrati. Prav zato so bile dežele t.i. arabske pomladi nekoč najbolj simptomatičen primer tovrstne dvoličnosti; kritiziranje nekdanjih režimov se je umirilo tisti hip, ko je bilo treba tja na počitnice. Najsi je šlo za Egipt, Tunizijo ali Sirijo, v vsej primerih imamo opravka z relativiziranjem, oportunizmom, hinavščino in dvojnimi merili. Podobno velja tudi za sindrom antiamerikanizma, ki je predvsem v Evropi že nekakšen trend, statement, če hočete. In zaradi tega se mi zdi naivno skakati v zrak zaradi Snowdena ali kogarkoli drugega, ki je del svoje kariere naredil kot birokrat ali celo nižji operativec pri tajni službi, potem pa nekega dni njegova vest tega več ni prenesla in se je ubogi revež izpovedal prvemu psihoterapevtskemu novinarju, ki je prišel mimo …