Materialna kulturna dediščina, ki se hrani v muzeju, ni le nema priča preteklosti, ampak v sebi nosi pripovedi, življenjske zgodbe posameznikov, družin ali določenih skupnosti v času in prostoru. Toliko dragocenejša je, če poznamo njen izvor in izdelovalca, kot je v primeru romarona – garderobne omare iz Zanigrada, s katero v koprskem muzeju dopolnjujejo stalno etnološko razstavo Stkana preteklost. Dodatno težo daje predmetu dejstvo, da izvira iz istrske vasi tik pod kraškim robom, ki je žal povsem opuščena. Po 2. svetovni vojni so jo njeni prebivalci zapuščali predvsem zaradi gospodarskega preživetja, zadnji udarec pa ji je zadala železniška proga leta 1967, ki je vas dobesedno prepolovila. Tako je vasica leta 1992 ostala brez svojih prebivalcev.

Na podeželju so v preteklosti domači mizarji izdelovali pohištvo in opremo za dom, od skrinj do omar, postelj, miz, stolov, klopi, zibelk. Eden takih domačih mizarjev je bil v začetku 20. stoletja tudi Janez Rožnik (1882 – 1950) v Zanigradu. Po osnovnem poklicu je bil zidar, vendar se je ukvarjal tudi z mizarstvom in je domačo hišo v celoti opremil s svojimi izdelki, od katerih se je po ustnih virih ohranila le omara. Družino Rožnik iz Zanigrada so v vasi imenovali 'Čekalon' in jo poleg drugih zanigrajskih družin dr. Mojca Ravnik opisuje v svoji knjigi Bratje – sestre – strniči - zermani (1996). Omaro je bila odkupljena od potomcev Janeza Rožnika leta 2015 in jo je v muzejski restavratorski delavnici restavriral Jure Čeh.

V omari bodo 'pospravljeni' posamezni elementi ženske ljudske noše iz 19. stoletja, med katerimi izpostavljamo zlasti ženski sukneni plašč, eden redko ohranjenih v slovenski Istri, ki ga je samostojna restavratorka Ana Resnik v letošnjem letu uspešno restavrirala.