Fotografije so z lanskoletne obeležitve praznika v Komnu. (Foto: Facebook Socialni demokrati (SD))

Predlog spremembe zakona o praznikih in dela prostih dnevih je v DZ vložila skupina poslank in poslancev koalicije in Levice s prvopodpisanim Matjažem Nemcem (SD). V obrazložitvi so navedli, da je omenjeni praznik globoko zasidran v zavest ljudi in da se je na Primorskem vedno praznovalo priključitev in nikoli vrnitve Primorske. Predlog spremembe je podprla tudi vlada.

Nemec je na seji DZ poudaril, da predlog sprememb zaobjema več desetletno hotenje Primork in Primorcev, da ta dan dobi "svoje pravo poimenovanje, s tem pa svojo polno identiteto". Poslanec SAB Vojko Starović je dodal, da beseda "priključitev" predstavlja simbolno močnejši izraz. Da nam Primorska ni bila vrnjena, pač pa smo si jo Slovenci priborili, je menil Aljaž Kovačič (LMŠ).

Tudi poslanka SMC Janja Sluga je poudarila, da je prav, da je poimenovanje državnega praznika, ki simbolizira vstajo primorskega in s tem slovenskega naroda, ustrezno in v skladu z zgodovinskimi dejstvi. Šlo je za epilog več kot 20 let trajajočega antifašizma na Primorskem in seveda tudi upora proti nacizmu, je dodal vodja poslanske skupine Levica Matej T. Vatovec.

Poslanec DeSUS Jurij Lep je medtem napovedal, da bodo njihovi poslanci glasovali po svoji vesti, saj jih zgodovinska dejstva niso prepričala, da bi o spremembi lahko oblikovali enotno mnenje.

V delu opozicije preimenovanju medtem niso bili naklonjeni. Kot je ocenil poslanec NSi Blaž Pavlin, preimenovanje posega v ozemeljsko celovitost države. Načrtovano preimenovanje je "višek destrukcije slovenske državnosti", in to brez vsakega konsenza. Po mnenju prvaka SNS Zmaga Jelinčiča tudi ne drži, da bi večina Primorcev takšno spremembo podpirala. Tudi poslanka SDS Eva Irgl je ocenila, da je "priključitev" povsem neprimeren in škodljiv izraz, saj nakazuje na to, da Primorska nikoli ni bila del matične domovine in jo je zato treba priključiti.

Praznik je spomin na uveljavitev pariške mirovne pogodbe 15. septembra 1947, ki je takratni Jugoslaviji prinesla velik del Primorske, Istro južno od Mirne, Reko, Zadar in otoke. S tem se je večina Primorcev, ki so pred tem več kot 20 let trpeli pod fašizmom in od septembra 1943 nacistično okupacijo, pridružila matičnemu narodu v okviru tedanje jugoslovanske federacije. Mirovna pogodba je sicer pod Italijo umestila Benečijo, Rezijo, Gorico in Kanalsko dolino. Tako je izven slovenskih meja, v Italiji ostalo še 140.000 Slovencev.

Končna določitev meje med Jugoslavijo in Italijo je bila sprejeta po dolgotrajnih pogajanjih 10. novembra 1975 z Osimskimi sporazumi.