PORTOROŠKA LETA CIRILA KOSMAČA: Zgodbe o fašističnem nasilju in uporu Primorcev 40 let po smrti

Slovenija

Mineva 110 let od rojstva slovenskega klasika Cirila Kosmača, ki je podpisal velika literarna dela, kot so Pomladni dan, Balada o trobenti in oblaku ter Tantadruj. Ob obletnici rojstva in tudi letošnji 40. obletnici Kosmačeve smrti so pri Beletrini izdali knjigo pisateljevih doslej knjižno neobjavljenih novel Lovim pomladni veter.

Pisatelj Ciril Kosmač (1910–1980) sodi po mnenju domačih poznavalcev literature med najvidnejše književnike minulega stoletja. Pisati je začel sredi 30. let, ko je slovensko literaturo določal socialni realizem. V književnost se je vključil s kratko pripovedno prozo, kateri je ostal zvest ves čas svojega ustvarjanja.

V svoj prozni svet, ki ga je pogosto umestil v Tolminsko, je Kosmač vedno vnašal občečloveška, usodnostna vprašanja o posameznikovi svobodi ter smislu življenja in smrti. Po svoji povojni noveli Očka Orel je napisal scenarij za prvi slovenski umetniški film Na svoji zemlji (1948), ki ga je režiral France Štiglic. Kosmač je podpisal tudi scenarija po novelah Balada o trobenti in oblaku in Tistega lepega dne.

Kader iz filma Tistega lepega dne, ki so ga posneli v Podnanosu na Vipavskem.

Med Kosmačeva najbolj poznana dela sodijo zbirke novel Sreča in kruh, Iz moje doline, V gaju življenja in njegov edini roman Pomladni dan, ki pomeni najizrazitejši povojni premik iz socialnega realizma v intimizem. Literarni teoretiki se strinjajo, da predstavlja Kosmačevo delo posebno umetniško pisavo, ki je posodobila slovensko prozo.

Ob letošnjem dvojnem Kosmačevem jubileju pa so pri Beletrini izdali obsežno knjigo Lovim pomladni veter, ki sta jo uredila Andraž Gombač in pisateljeva hči Nanča Kosmač Kogej. V njej je zbranih 33 novel, ki jih je Kosmač od zgodnjih 30. do konca 50. let objavil le v časopisih in revijah.

Kosmač je bil kot 19-letnik najmlajši obtoženec na prvem tržaškem procesu

Gombač je ob izidu knjige dejal, da je ljubiteljem Kosmačevega dela v knjigi dobro znana novela Gosenica s spomini na rimsko ječo, zdaj pa je tu še več zgodb, v katerih živo pripoveduje o svojem jetništvu v Gorici in Kopru ter prvem tržaškem procesu, na katerem je bil z 19 leti najmlajši med obtoženci. Po nočnem begu čez rapalsko mejo je v emigrantskem tisku pričal tudi v imenu v Bazovici ustreljenih tovarišev.

Kader iz filma Na svoji zemlji 

Knjiga prinaša še doslej neznane spomine na pisateljeva težka begunska leta v Sloveniji in Evropi, zaokrožajo pa jo novele o partizanskem boju in zmagi nad nacifašizmom. "Niz 33 besedil se sklene svetlo. Kosmač je prestal hude preizkušnje, a ni mračen pisatelj, nasprotno. To je knjiga upora in upanja," je poudaril Gombač.

Po več izpeljanih predstavitvah bosta Gombač in pisateljeva hči knjigo ob današnji obletnici predstavila v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu, 3. oktobra pa bo sledila še predstavitev na Kosmačevi domačiji v Bukovci na Slapu ob Idrijci. "Zgodbe o fašističnem nasilju, uporu pokončnih Primorcev in še marsičem bodo tako zazvenele tam, kjer se dejansko dogajajo, in situ," so navedli pri založbi.

Nina Kosmač

Vnukinja Nina Kosmač se spominja let, ko sta z materjo živeli pri dedku 'v miru in po nenapisanem redu' v Portorožu. "Zjutraj, po mojem zajtrku in njegovi kavi, sva se navadno odpeljala po 'izobrazbo', na pošto, kjer je imel predal in kamor je dobival časopis. Nato sva se odpeljala na Beli Križ k mesarju Sergiu, za katerega je zmeraj rekel, da je 'fini fant'. Potem sva šla v trgovino po ostala živila in nazaj domov. Razen pozimi in ob slabem vremenu smo bili večji del dneva na vrtu," opisuje otroštvo z dedkom, ki ga je klicala 'oka', Kosmačeva vnukinja.

V njegovi kuhinji so v kotu klopi zmeraj ležale knjige, kjer je odkrila 'rdečo Maovo knjigo'. "Povedal mi je, da je to kitajski voditelj, ki plava po Rumeni reki zato, da njegov narod vidi, da je pri zdravju in močeh. Zelo se je smejal ob pripovedovanju in potem vsem komentiral o najinem pogovoru, ker sem hotela vedeti po kateri reki plava Tito."

Po njenih besedah je bil dober kuhar, ki je iz vsake malenkosti naredil obred. Eden takih je bil hlebec tolminskega sira, ki so ga zmeraj imeli doma. "Po kosilu in pred jutranjo kavo me je vzel v naročje, mi rezal kose sira in hrušk in mi s hudomušnim nasmehom vedno znova 'zabičeval', da ne smem nikoli povedati nobenemu kmetovalcu, kako so hruške in sir dobra kombinacija, ker bodo sicer vse sami pojedli in ne bodo prodali nič."

Vrtnice za pomembne priložnosti

Ob vseh pomembnih datumih je pred vhodom hiše posadil vrtnico – za sina in hčer, ko sta se poročila in odšla od hiše, pa ob rojstvih vnukinj. "Ko nismo imeli obiskov, smo se kopali pri skladišču soli v Portorožu. Ko smo imeli obiske, smo se hodili kopat na Bernardin. Vedno se je potrudil, da je naredil 500 zamahov."

Kot zaključuje vnukinja Nina, je bil oseba, ki jo je seznanila z vojno. "Govoril je, da je edino, o čemer se je zmeraj mogoče pogovarjati, razen o vremenu, o človeštvu in o državljanski vojni."

Deli novico:

Komentiraj

Za komentiranje je potrebna  Prijava  oz.  Registracija