Na slovesnosti ob prazniku Občine Piran ste v govoru poudarili, da ste zadovoljni z izvedenimi projekti in naložbami, manj pa z nekaterimi drugimi stvarmi, ki se dogajajo v ozadju občinske politike …

Resnično imamo zelo veliko razlogov za zadovoljstvo. Izpeljali smo niz pomembnih naložb v športno infrastrukturo, kot so ureditev jadralnega centra in športnega parka v Portorožu ter prenova lucijske športne dvorane. Vlagali smo v ceste. V Piranu smo obnovili Ulico IX. korpusa, v Strunjanu cesto ob Stjuži. Vlagali smo v šole in med drugim zaključujemo tudi prenovo stare šole v Sv. Petru. Vlagali smo v kulturo ter prenovili piranski svetilnik in stopnišče pred minoritskim samostanom. Z obnovami smo aktivirali 10 neprofitnih stanovanj, uvedli smo participativni proračun, ob tem pa z odmevnimi koncerti in drugim dogajanjem poskrbeli tudi za živahnejši turistični utrip. Preveč projektov smo izpeljali, da bi lahko iz glave naštel vse, pomembno pa je, da smo hkrati pripravljali tudi finančno najzahtevnejšo naložbo v zgodovini občine, gradnjo lucijskega vrtca, ki jo bomo začeli prihodnje leto.

Ko smo pri lucijskem vrtcu, zakaj ste se pri pripravi projekta oprli na mnenje odvetnika Matoza?

Različni pravniki imajo pogosto različne odgovore na posamezna pravna vprašanja. Če mi določene interpretacije predpisov preprečujejo izvedbo projektov, ki sem jih obljubil občankam in občanom, bom vedno pridobil drugo mnenje. Mislim, da je to povsem razumljivo. Tudi diagnozo zdravnika, ki vam je sporočil kakšno zelo slabo novico, boste najbrž preverili pri drugem zdravniku. Ko so me, na primer, na občini seznanili, da bomo morali projekt gradnje vrtca v Luciji začeti povsem od začetka, ker je prejšnja oblast v arhitekturnem natečaju predpisala nedovoljeno ravno streho objekta, sem to, seveda, preveril pri zunanjem strokovnjaku. Izkazalo se je, da ima gospod Matoz drugačno mnenje, ki ga je nato uspešno zagovarjal na občinskem svetu, zato je vloga za gradbeno dovoljenje za vrtec že na upravni enoti.

Ampak ni šlo le za enkratno sodelovanje …

Na podlagi dobre izkušnje z vrtcem sem pri tej odvetniški družbi preveril še nekatere druge pravne dileme, ki smo jih imeli na občini, in ocenjujem, da so svoje delo dobro opravili. To ne pomeni, da bomo prav vsako pravno mnenje pridobili pri tej družbi ali da lahko ta ali katerakoli druga družba ali posameznik prek sodelovanja z občino uveljavi kak zasebni interes. Časi, ko je bilo v občini Piran to možno ali celo običajna praksa, so minili. Sprejemam različna mnenja, odločam pa sam.

Ravno to pogosto poudarjate – da ste pri odločanju povsem samostojni, zakaj to počnete?

Zelo moteče je, da se ob vsaki moji odločitvi vedno znova odpre razprava o tem, kdo stoji za mano in kdo se bo s to odločitvijo okoristil. Zato bi si res želel, da bi ljudje razumeli, da vse svoje odločitve sprejemam v prepričanju, da ravnam v dobro občank in občanov. Nobenih stricev iz ozadja ni za mano, nobenih skritih namenov nimam. Nihče me ne more prisiliti, da bi naredil karkoli, s čimer ne soglašam, in ne bodo me spremenili nobeni pritiski in govorice, nobene grožnje s prijavami, ovadbami in mediji. Delam in delal bom to, kar sem obljubil volivkam in volivcem. 

Če sva že pri obljubah, ste jim obljubili Kaštel?

Da. V program Liste Andreja Korenike za volilno enoto 2, Portorož sem pod točko 4 zelo jasno zapisal, da si bom prizadeval za izgradnjo garažne hiše s trgovskim centrom v skladu z veljavnim OPPN Kaštel. Prav zanimivo je, da to dejstvo doslej še ni bilo omenjeno v nobenem mediju, čeprav so se sicer o tej temi kar precej razpisali. In to zagotovo ni bilo zato, ker novinarji slučajno niso imeli mojega programa pri roki. Novinar Jan Klokočovnik je recimo v svojem komentarju v Primorskih novicah iz programa LAK celo prepisal naše stališče v zvezi z nepremičninskimi in gradbenimi elitami ter ocenil, da svojo zavezo kršim. Mu je pa bilo očitno pretežko obrniti naslednjo stran programa, kjer obljubljam uresničitev OPPN Kaštel. Ne bom ugibal, ali je bilo to zato, ker ne razume, da so izvedbe občinskih odlokov v javnem interesu, ali zato, ker bo sosed gradbišča, vsekakor pa ni korektno. Pa tudi sicer je bilo pri poročanju o tem vprašanju kar nekaj nekorektnosti. Novinar Dela Boris Šuligoj je tako malo 'popravil' mojo izjavo o postopku sprejema OPPN Kaštel v letu 2012. Dejal sem: "Tudi krajani, ki projektu nasprotujejo, so imeli možnost sodelovati v tem postopku." V Delu pa sem prebral: "Krajani, ki zdaj projektu nasprotujejo, niso sodelovali v tem postopku." Obžalujem, da si mediji tako lahkomiselno zapravljajo verodostojnost. Za demokracijo je ključno, da jim ljudje zaupajo.

Zakaj ste potem preklicali dražbo zemljišč, ki jih investitor potrebuje za izvedbo projekta?

Tudi v tem primeru se mediji niso najbolj izkazali. Prebral sem namreč, da smo dražbo preklicali, ker sta varščino vplačali dve podjetji. To ni le neresnica, je neumnost. Želel bi si, da bi na dražbi sodelovalo 20 podjetij ali več, problem je bil v tem, da v splošnih pogojih prve dražbe od prijaviteljev nismo zahtevali dokazila, da so sposobni izpeljati projekt, ki ga opredeljuje OPPN Kaštel in zaradi česar ta zemljišča sploh prodajamo. To pomanjkljivost smo takoj odpravili in tudi že razpisali novo dražbo. Verjamem, da se bosta nanjo prijavila oba dražitelja, ki sta že izrazila interes, in upam, da se jima pridruži še kdo. 

Zakaj Občina Piran še nima OPN-ja?

Dobro vprašanje. Občine so obveznost sprejema OPN-ja dobile že leta 2007 in bi ga v Piranu morali imeti že vsaj desetletje pred mojo izvolitvijo. Dolgo časa je občina sicer imela sklep o začetku postopka, ki ga je leta 2007 podpisal takratni piranski župan, a se potem ni zgodilo veliko do leta 2018, ko je ta sklep moj predhodnik iz meni nerazumljivih razlogov preklical. Tako sem se na začetku mandata znašel tudi na začetku postopka sprejema OPN. Imamo sicer možnost nadaljevati obravnavo strateškega dela in to možnost bomo tudi izkoristili, ampak kar zadeva ključni izvedbeni del, smo pa res čisto na začetku. 

Čigava je krivda za to?

Nekaj krivde zagotovo lahko pripišemo državi, ki na tem področju sprejema res slabo zakonodajo in jo potem neprestano spreminja. Pomemben razlog za to nedopustno zamudo pa morda niti ni v politiki, ampak v dejstvu, da same občanke in občani nismo dosegli konsenza o svojem prostorskem razvoju. Trdimo, da želimo zeleno občino, hkrati pa imam na mizi več kot 2.300 predlogov za spremembo kmetijskih zemljišč v gradbene parcele. Je pa zagotovo tudi res, da doslej nismo imeli županov, ki bi si upali odpreti zares vsebinsko razpravo o prostoru in imeli dovolj poguma, da se uprejo pritiskom gradbenega lobija ter izsiljevanjem civilnih iniciativ. Meni poguma ne manjka, kar so nekdanji odločevalci že občutili na lastni koži, nam je pa zmanjkalo časa. Zato smo se z ministrstvom dogovorili, da to vsebinsko razpravo preložimo na obdobje po sprejemu OPN, ki bi v svoji prvi obliki zgolj povzel obstoječe stanje. Torej brez kakršnihkoli sprememb namembnosti. Na ta način bi bistveno skrajšali postopek sprejema in bi OPN lahko imeli že v tem mandatu, nato pa takoj začeli pripravo takšnih prostorskih sprememb, kot si jih želimo in jih potrebujemo. V razpravi brez časovnih omejitev in brez pritiskov iz Ljubljane.

V javnosti je precej odmevala tudi napovedana selitev Casinoja Portorož na promenado pred Hotelom Kempinski? Zakaj ste to dovolili?

Kar precej sem bil razočaran, ko sem dobil na mizo ta predlog o selitvi igralnice. Ni najlažje sprejeti dejstva, da se je naš nekoč znameniti Casino Portorož znašel v boju za preživetje. Zavedam se, da to ni več tisti casino iz moje mladosti, ko je bil simbol prestiža in mondenosti destinacije, in da ima danes druge lastnike, druge goste, druge zaposlene. Razumem tudi, da jim je težko poslovati v hotelu, ki ga lastnik izven sezone zapre, da se je veliko iger na srečo preselilo na splet, da je konkurenca bistveno ostrejša, kot je bila v starih dobrih časih … ampak se je vseeno težko znebiti grenkega priokusa. Zato sem želel slišati mnenje svetnic in svetnikov, ki so se na koncu odločili, da ne bomo prekinili več kot stoletne igralniške tradicije v Portorožu in bomo casinoju dovolili, da se vrne k morju, kjer se je nenazadnje ta igralniška tradicija tudi začela. Nisem pa dobil občutka, da bi bil te selitve kdorkoli izmed nas zares vesel.

Pomembna portoroška tradicija je tudi tenis, ki ste ga oživili v novem športnem parku. Kljub temu so bili s tem vašim projektom najbolj nezadovoljni prav igralci tenisa …

Ne drži. Igralke in igralci tenisa so z novim športnim parkom zelo zadovoljni, še zlasti otroci v teniški šoli. Težavo s projektom imajo nekateri športni veterani, ki bi v parku želeli imeti še več igrišč in cenejše pivo. Njihovo nezadovoljstvo me ne moti, pomembno mi je, da so znova zaživela igrišča, kjer sem sam preživel velik del svoje mladosti, da ta dragoceni prostor ob morju spet služi celotni skupnosti.