Katja Knez Steinbuch

Med pandemijo koronavirusa, ko oblasti od državljanov zahtevajo izolacijo in socialno distanco, je močno poskočilo nasilje v družini. V nekaterih državah zaznavajo ogromen, tudi 30-odstotni porast družinskega nasilja. Nasilni svojo partnerko ali svojega partnerja postopoma ločujejo od okolice in stikov z najbližjimi, da bi tako preprečili, da žrtev na nasilje opozori druge. Žrtvi začnejo omejevati dostop do telefona, čas na internetu in socialnih omrežjih, zahtevajo vsa gesla in imajo nad njimi nadzor, je zapisala Katja Knez Steinbuch.

Kot dodaja, bi vse to pojasnilo, zakaj naj v Sloveniji oblasti še ne bi zaznavale porasta nasilja kljub temu, da ga strokovnjaki v praksi že vidijo. Poleg tega ima veliko ljudi porušeno zaupanje v državne institucije in težko zaupa avtoriteti, kar je lahko dodaten razlog, zakaj se žrtve ne obračajo nanje. Veliko je novih telefonskih linij, kjer lahko žrtve pokličejo na pomoč, vendar je klicev relativno malo tudi zato, ker žrtve nasilja težko govorijo, če so pod nadzorom nasilnega.

"Zato je morda v teh trenutkih smiselno razmišljati o rešitvah, ki so zdaj lažje, torej ponuditi možnost podpore na internetu in na socialnih omrežjih. Skupaj z ekipo terapevtov, ki vodimo sočutne SOS Facebook skupine, že prejemamo nove anonimne prošnje za pomoč, vezane na tematiko korone. Toda vse to je le kapljica v morje, saj je nasilje tako kruta in široka tema, ki bi v izolaciji potrebovala še konkretnejše in globlje intervencije," je dodala terapevtka.

Nasilnež žrtev odreže od sveta

Težava nasilja v trenutnih časih je torej v tem, da žrtve težje zaupajo komu, kaj se dogaja. Izolacija jih lahko pripelje v še večjo izoliranost, če jim storilec omejuje izhode. Ker je žrtve nasilja izredno težko prepoznati, sosedi pa še vedno iz sramu prej pogledajo stran, kot pa dajo prijavo, je nujno razmišljati o novih pristopih. To, kar je sicer morda vsaj malo delovalo, v teh trenutkih ni dovolj. Nasilneži namreč sčasoma prepovejo stike z najbližjimi tudi na spletu in prepričajo žrtve, da ne smejo ven. To naredijo tako, da se ali zlažejo, da je vlada že sprejela tak ukrep, ali pa povečujejo žrtvin strah pred virusom, nadaljuje Knez Steinbuch.

Žrtve poskušajo prepričati morda celo v to, da so namestitve v varnih hišah ali materinskih domovih že prepolne, kar nikakor ne drži. Če je žrtev doma in odrezana tudi od spleta, je prepuščena storilcu in težko pokliče na pomoč. "Za vse, ki imajo nasilne partnerje, je zato zelo pomembno, da se naučijo zavarovati in ne prekinejo stikov z okolico, najdejo način izhoda, gredo v trgovino, lekarno ali pa vsaj nesejo smeti in skušajo opozoriti nase druge ljudi (zaposlene, mimoidoče, sosede). V tujini so vlade že sprejele možnost, da žrtve v lekarnah opozorijo nase prek kode, zaposleni pa jih vzamejo resno. Kaj takšnega bi bilo smiselno uvesti tudi pri nas," meni terapevtka.

Nekateri otroci zaradi vladne uredbe prikrajšani za stike z obema staršema

Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti poudarjajo, da namestitveni programi (materinski domovi, varne hiše, bivalne skupnosti, stanovanjske skupnosti, zavetišča) delujejo nespremenjeno, vendar ob doslednem upoštevanju navodil NIJZ in drugih inštitucij. Večje težave pa imamo v Sloveniji zaradi odloka o začasni prepovedi gibanja izven svoje občine. Slednje povzroča kar nekaj težav sestavljenim družinam, partnerjem, ki ne živijo skupaj, ter otrokom, katerih starši niso v partnerski zvezi in si delijo skrbništvo.

"Najbolj ranljiva skupina so zagotovo otroci, ki so zavoljo odloka prikrajšani za stike z obema staršema. Zdravje je vsekakor največja dobrobit otroka, prav tako pa je dobrobit otroka dostopnost do obeh staršev. V tem oziru naj bi se oba starša potrudila za omogočene nemotene stike preko interneta čim pogosteje, lahko celo večkrat kot sicer," svetuje terapevtka. Kjer sta oba starša dejansko v izolaciji, lahko izvajajo stike tudi v živo – tako, kot so jih prej. Težava nastane, kjer eden od staršev ni v izolaciji, ali če otrok predstavlja ranljivo skupino.

Če se starši odločijo za prekinitev stikov v živo, naj omogočijo elektronske stike še bolj pogosto, kot jih je bil otrok vajen. Starša se naj dogovorita, kako bodo stike v živo lahko nadomestili – in naredita konkreten terminski plan, dodaja Knez Steinbuch.

Če ste v stiski, ne oklevajte in pokličite brezplačno pomoč. Brezplačna telefonska pomoč je možna tudi na Inštitutu Vita Bona. Katja Knez Steinbuch je družinska in partnerska terapevtka, direktorica Inštituta Vita Bona. Članek je v originalni dolžini dostopen na tej povezavi.