Njegovo pismo objavljamo v celoti:

"Vemo, da nam je to članstvo omogočilo v 20 letih kar nekaj materialnega in duhovnega napredka, ki ga brez njega ne bi zmogli. Z odpiranjem meja nam je olajšalo potovanja, spoznavanje drugih kultur, okolij in običajev. Pokazalo je moč sodelovanja, solidarnosti in še česa, kar ti solidna, na enakih vrednotah in ciljih temelječa družba lahko da, ter vero v prihodnost tudi ob pošasti, ki ji pravimo globalno segrevanje.

Toda, ali je kriv samo Putin, ali so krivi tudi vodilni te naše skupnosti v Bruslju ter vlad držav članic? Z rusko agresijo na Ukrajino in z vojno, ki ji je sledila, kot da so se našteti plusi EU obrnili na glavo. Tisti, ki me berejo vedo, da za krizo, v katero smo zapadli energetsko, ekonomsko, družbeno, varnostno, vrednostno in moralno, krivim ne le Kremeljskega vladarja, ampak še vse tiste odločevalce od Bruslja do Kijeva, od Helsinkov do Madrida, od Kopenhagna do Ljubljane in Zagreba, ki ga z lahkoto pošiljajo v Haag, sami pa niso storili ničesar, da bi ga detektirali. Da bi zaznali, kaj nam je sporočal, ko se je na ta zločin pripravljal, s čimer bi slednjega lahko preprečili. In ko ga je zagrešil, so ubrali le pot poglabljanja razdora z njim in oddaljevanja od dogovora, ki bi skrajšal vojno in omejil njene posledice.

In še danes tega spametovanja ni videti. Nikogar ni, razen par izjem "ala Orban na Madžarskem in Milanović na Hrvaškem", ki bi rekel: poskusimo kaj drugega, ker tako ne gre, ne učinkuje, Putina ne ustavlja in razmere se le še slabšajo.

Vstopamo celo v obdobje paradoksov. Prvi je dogovor članic EU izpred nekaj tednov o milijardi evrov za strelivo Ukrajini, kar pomeni za nadaljevanje vojne, ki četudi je osvobodilna, je vojna in ostaja vojna, iz Evropskega sklada za Mir! Denar, ki naj bi šel k miru, gre k vojni?! Sprejmem odgovor in pojasnilo, da zato, da se mir vrne v tisto okrvavljeno in opustošeno zemljo, mora biti agresor poražen in odgnan. Ne morem pa verjeti, da so navsezadnje visoko izobraženi in izkušeni politiki iz EU prepričani, da verjamejo, da je državo s 1600 jedrskimi konicami, ki je za svojo stvar pri tej vojni žrtvovala že 100 in več tisoč svojih sinov in jih še na tisoče pošilja v boj, možno poraziti, ne da bi tvegali globalni in nepovratni spopad.

Drugi paradoks - ki se veže na dejstvo, da so se z nenehnimi dobavami orožja Ukrajini zaloge le tega znotraj držav članic močno skrčile in da jih je zatorej nujno, pravijo,  čimprej obnoviti - odločitev Evropske komisije, da pol milijarde evrov iz Evropskega načrta za okrevanje in odpornost nameni financiranju domače vojaško-obrambne industrije.

"Ta sklad je bil zasnovan posebej za tri glavne ukrepe: zeleni prehod, digitalni prehod in odpornost. Takojšnje posredovanje za podporo industrijskim projektom, ki se usmerjajo k odpornosti, vključno z obrambo, je del tega tretjega stebra," pojasnjuje Thierry Breton, evropski komisar za notranji trg.

Vse doslej je veljala odpornost za kategorijo, ki se je nanašala na ekološke, okoljske, podnebne izzive, na sposobnost posameznika in skupnosti, da se z njimi spopade tako, da se jim prilagodi. Načrt za okrevanje in odpornost naj bi še posebej služil blaženju "ekstremnih dogodkov" iz naslova podnebnih sprememb v sektorjih, ki so pri tem najbolj na udaru, to sta kmetijstvo in urbanizem.

Govorilo in pisalo se je, da je treba premisliti o rabi vode, saj se soočamo z vse daljšimi sušnimi obdobji, pa tudi preoblikovati mesta z večjo prisotnostjo zelenja, da bi zmanjšali emisije CO2. Zahvaljujoč komisarju Bretonu izvemo, da so v Bruslju tej "odpornosti" dodali še en pomen: vojaška obramba, ker da je vojna postala naraven in trajen dogodek, pred katerim se moramo ubraniti. S to izbiro ekonomske politike postaja jasno, v kateri model razvoja kot Evropska Unija gremo – v gospodarsko rast, vse bolj temelječo na proizvodnji dobrin z "negativno uporabno vrednostjo" za človeka in okolje. Zaprtje dobave plina iz Rusije je bilo dovolj za ponovno odprtje premogovnikov, ponovno vrtanje v Evropi."