Zamenjava direktorja Elesa Milana Jevšenaka, ki je izboljševal poslovanje vsako leto od razrešitve sedanjega vrnjenega vršilca dolžnosti Vitoslava Türka in družbo skoraj spravil na evropsko raven višje hitrosti, kar je, mimogrede, nekaj deset let od tonečega slovenskega državnega gospodarstva, je vsaj neokusna, v Delu piše Borut Tavčar.
Ampak v tej državi, ki je očitno v nekakšnem stanju paranoične jeze in nujnega maščevanja vsem, ki so prepoznani vsaj kot somišljeniki izdajalcev svetle oblasti, je vse mogoče.
Moč vsake stranke se v tej deželi, v kateri se njena vodilna politika kljub vsem napovedim nikoli ni umaknila iz gospodarstva, meri po položajih, ki jih lahko razdeli med "naše". Vodij, ki v življenju niso počeli drugega, kot se šli politiko ali sivo kopičenje premoženja s podporo, seveda, politike, skupno dobro seveda ne zanima. Če bi jih, ne bi bilo treba sem pa tja slučajno najdenim pravim ljudem za prava mesta leta popravljati napak politično imenovanih direktorjev.
Res je že čas za najlepšo in najboljšo državo s sposobnimi ljudmi, ki zaslužijo pravico do soodločanja, ne za "mojo državo, v kateri se v prvem razredu lahko vozimo le mi". Pravzaprav ni nič bolj nujnega kar na vsem svetu. Da bi sto najbogatejših lahko odpravilo svetovno lakoto le s četrtino premoženja, pove vse. Da nekateri starostniki in tudi zaposleni vedo za vsak cent na računu, da sposobni mladi pri nas neuspešno iščejo službo, ob tem pa se vodje ne spomnijo, od kje jim tisoči evrov, prav tako, sklene komentator.
Več iz rubrike Politika: