Drago Mislej Mef je svojo profesionalno kariero začel kot novinar na Radiu Koper, kjer je bil nato urednik mladinske redakcije. Kasneje je bil na koprski televiziji urednik novonastalega slovenskega programa ter dobra štiri leta direktor in urednik Primorskih novic. V zadnjem obdobju je bil prepoznaven kot direktor in urednik izolskega tednika Mandrač, ki ga je sedaj predal v sinove roke.

V 80. letih je nastopal v bendih Deseti brat in Hišni bend ter pozneje ustanovil skupino Mef in NOB. Je tekstopisec več kot 400 besedil, med njimi številnih uspešnic za skupine Bazar, Kameleoni, Faraoni, Avtomobili, Ana Pupedan, pa tudi glasbenike, kot so Tinkara Kovač, Lara Baruca, Slavko Ivančič in Tulio Furlanič. S preminulim Danilom Kocjančičem sta ustvarila vrsto uspešnic. Nedavno je s skupino Mef in NOB nastopil na koncertu v ljubljanskih Stožicah. Sedaj pripravlja novo ploščo.

Nedavno ste obeležili 1000. številko izdaje kultnega izolskega časopisa Mandrač. Koliko bralcev beležite in s kakšnimi težavami se kot lokalni medij spopadate?

Sprva je bil to brezplačnik, kasneje smo se registrirali kot časopis in takoj dobili okoli 600 naročnikov, kar nas je nekoliko presenetilo. Ko dobiš naročnike, si prisiljen izdajati časopis. Nikoli nismo dobili niti evra ne od političnih strank ne od lokalne oblasti ali države. Naklade imamo 2000 izvodov, naročnikov nekaj čez 1200. Časopis vzdržujejo naročniki, saj je oglaševalcev zmeraj manj. Domači trgovci nimajo več denarja, velike trgovske hiše pa v lokalnih časopisih ne oglašujejo.

Katerim vsebinam posvečate v časopisu največ pozornosti?

Pišemo o tem, kar ljudi zanima, boli, o njihovih težavah. Na ta način pridemo do pravih tem, ki jih ni najti na novinarskih konferencah.

Se strinjate s trditvijo, da je pisanje o tem, kar želi nekdo predstaviti, pravzaprav le promocija oziroma PR?

Novinarstvo je danes postalo letanje od ene do druge novinarske konference in objavljanje izjav za javnost. Novinarji smo kot ribe, nekateri nastavljajo vabe, mi grizemo v njih. Zato v Mandraču raje pišemo o zadevah, o katerih ostali mediji ne. Imamo pa težavo, kot vse majhne hiše, de si ne moremo privoščiti, da se bo nekdo z določeno problematiko ukvarjal en teden. Težava je tudi, da ti danes nihče ne sme ničesar povedati. Vprašanje lahko nasloviš le na PR službe, ki ti na zapleteno vprašanje odgovorijo s tremi stavki. Potem si prisiljen delati po svoje.

Kako ocenjujete odprtost ustanov in institucij na Obali do medijev?

Mi informacij ne iščemo več pri njih. Vprašanja večinoma naslavljamo na ministrstva, ki so doslednejša. Če ti že pošljejo odgovor, je ta kolikor toliko utemeljen.

Pred kratkim ste pripravili tudi okroglo mizo o pomenu lokalnih medijev. Kakšen je pomen lokalnih medijev danes?

V spominu mi je ostala misel Nede Pagon, da danes preveč ljudi piše in premalo ljudi bere. Še novinarji ne berejo lastnih časopisov. To je tragično.

Včasih je bil v vsakem nadstropju Radia Koper zvočnik, ki je bil vedno vklopljen. Danes ne slišiš ničesar, vsak sedi za svojim računalnikom in brska po spletu. Če danes na radiu govoriš neumnosti, te sliši le urednik. Če nimamo odnosa do lastnih medijev in dela, ga težko pričakujemo od drugih ljudi.

Ali po vašem mnenju še verjamemo medijem?

Ljudje so se najedli informacij in so jih "siti". Ugotavljajo, da obstaja tudi nek drug svet, ne le tisti na televiziji, radijih in časopisih.

Je težava novinarstva danes tudi v tem, da je postalo preveč posplošeno, premalo poglobljeno? Gre le še za hitre, "instant" informacije brez teže?

Da. To smo ugotavljali tudi na okrogli mizi. A obenem postajajo zanimive tudi resne in strokovno obdelane zadeve. Ko me za Mandrač sprašujejo, kako ga vidim čez 20 let, rečem, da ga vidim kot vinilno ploščo. Tisti, ki danes kupi vinilko, veš, da je resen poslušalec glasbe. Želim si, da bi Mandrač vzeli kot nekaj "vintage", ampak z občutkom, da gre za nekaj resnega, nekaj našega in z mislijo, da "vsak osel pa tega ne bere".

Če se dotakneva tudi glasbe. Kaj trenutno počnete?

Trenutno sem dolžan vsaj troje besedil. Moja edina muza je bilo vselej pomanjkanje časa. Upam, da bo v roku meseca dni izšla tudi nova plošča z bandom Mef in NOB, ki se bo imenovala Najboljša leta. Poleg tega vadim za nastop z izjemnim bandom Deseti brat, s katerim sem igral pred 30 leti. Igrali bomo nove komade. Upam, da se bomo predstavili občinstvu čez kakšen mesec. Pripravljam še besedila za Slavka Ivančiča, Kalamare in Zdenka Cotiča. To so moji dolgovi.

Če se ustaviva pri besedilih. Kako vidite sebe, bolj kot pripovedovalca zgodbe ali kot poeta?

Nikoli se nisem imel za poeta. Naučil sem se pripovedovati zgodbe. Besed sicer poznam dovolj, da bi napisal kaj, da bi zvenelo, ampak zraven trpim. Vselej moram dobiti neko drobno idejo, da nato okoli nje napletem zgodbo. Sedaj sem že skoraj napol napisal pesem za Kalamare, po vsej verjetnosti za Melodije morja in sonca. Začne se s pripovedjo nekoga, ki se spominja kako je bilo z neko žensko, ki sedaj živi z nekom zelo uglednim, za razliko od njega, ki je še vedno "luzer".

Kako ocenjujete današnje pisce besedil?

V primerjavi s 70. leti so bistveno boljši. Takrat je bila katastrofa. Redki so znali napisati normalno besedilo za rockerski komad. Danes so nekateri izvrstni. Težava je v pop glasbi. In to zato, ker velja prepričanje, da ni treba ničesar povedati, samo zveneti mora lepo. Pokojni zborovodja Ivan Silič je nekoč zapisal v kritiki, "da bi bilo bolje, da gredo pevci iz določenega zbora orat še naprej svoje njive in pobirat krompir, ker imajo težave z dikcijo, ritmiko, vstopi, intonacijo, skratka z vsem in je škoda, da izgubljajo čas, ker znajo zanesljivo krompir veliko bolje saditi." No, danes si česa takšnega nihče več ne upa napisati.

Kako je z glasbeno sceno na Obali?

Dejstvo je, da celotna Obala ne premore normalnega prostora za nastopanje, kjer bi se slišalo, kot se mora. Povsod so urejeni dnevni centri za upokojence, ker to so volivci. Mladi pa ne hodijo kaj dosti na volitve, torej niso tako zanimivi. Nastopa v kafiču, kjer je lahko nastopajoči nekaterim celo odveč in moteč, ne moremo poimenovati nastop.

Z Danilom Kocjančičema sta bila prijatelja, veliko sta ustvarjala skupaj. Kako ste doživeli izgubo?

Bila sva poseben ustvarjalni par. V bistvu sploh nisva bila prijatelja. S prijateljem se ponavadi srečuješ, hodiš skupaj na kavo, na zabave in se obiskuješ na domu. Midva nič od tega nisva počela. Večinoma sva se pogovarjala po telefonu. On se je tudi veliko raje pogovarjal o glasbi kot jaz. Sam se precej izogibam tem stanovskim pogovorom. Ko pa je bilo treba kakšno stvar narediti, sem mu recimo rekel, "Danilo, veš, sedaj je trend ska". Danilo je zastrigel z ušesi, rekel ničesar, ampak čez mesec je že izšla pesem Alojzija, narejena v ska ritmu.

Kako sta ustvarjala?

Za prva dva albuma sem jaz pisal tekste na njegovo glasbo. Pozneje je večinoma Danilo na moje besedilo delal glasbo. Sedaj večina glasbenikov za idejo potrebuje besedilo. Nekateri hodijo k meni, če imam kaj tekstov na "lagerju", česar nikoli v življenju nisem imel. Imam pa včasih na zalogi tekste, ki sem jih nekomu že dal, pa na to pozabil. Tako je pesem Luna izšla istočasno na plošči Ane Pupedan in na festivalu Melodije morja in sonca v izvedbi Bazarjev, ki so jo izvedli na svoj način

Glede na trende, ki se sedaj pojavljajo v glasbi, v kakšno smer gredo pisci besedil?

Pred dvema dnevoma sem imel v roki i-pad, za katerega je prijatelj po naročilu proizvajalca pripravil program za pisanje besedil, ki ga je mogoče zlahka prilagoditi za pisanje glasbenih besedil. Iz velike baze besedil, izbiraš ponujene besede in jih zlagaš skupaj.

Mislim, da bodo tisti, ki jim je vseeno, kaj napišejo, kmalu pisali besedila na takšen način, kar bo celo nedvomno boljše od nekaterih obstoječih besedil. Program ti bo denimo ponudil možnost, če želiš pisati kot Mef ( smeh). Vsak tekstopisec ima določeno količino besed, ki se mu ponavljajo in tudi jaz jih imam. Seveda tisti najboljši bodo pisali tako, kot se piše, vsi pa ne. Mislim, da je splošni namen v tej družbi ljudi poneumiti. Človeštvo mora biti čim bolj poneumljeno, da bodo lahko strici, ki že itak vladajo, vladali še bolj. Veliko lažje je vladati neumnim kot pametnim. V tej vsesplošni želji po poneumljanju človeštva, bomo najbrž prišli do tega, da bomo vsi v bistvu pesniki, vsi Prešerni. Zakaj bi bil Prešeren, če ni treba biti, če imaš lahko i-pad? V to smer nas bodo poskušali napeljati, mi bomo pa tisti osamljeni jezdeci, ki se bomo borili proti.

Več iz rubrike Ljudje:

Igor Vučič: Spomini vojnega snemalca

Na čelu Športne Unije Slovenije Koprčanka

Igrata v predstavi vrhunskega italijanskega komika