Če ne želite, da vaš otrok postane žrtev nasilja, ga morate predvsem naučiti nasilje prepoznati. Nekateri otroci se znajdejo v neprijetnih situacijah tudi zato, ker nasilja preprosto ne prepoznajo. In tu je najpomembnejša vloga staršev, da otroka seznanite s tem, kaj je nasilje in ne samo fizično, ampak tudi besedno in čustveno, od zbadanja, zaničevanja, posmehovanja in podobno. Pri tem mu morate seveda jasno povedati, kaj ni v redu in zakaj ni v redu, da otrok sam ne bo nasilen do drugih in da bo vedel, kdaj se drugi obnašajo nasilno do njega. Hkrati ga lahko učite nenasilnega vedenja in prepoznavanja nasilnega vedenja.

Otroka učite s svojimi dejanji

Še več kot z besedami pa lahko tu naredite z dejanji. Kajti če vi zasmehujete otroka, kadar se mu kaj ponesreči, mu prisolite klofuto, ko naredi kaj narobe, ali ga zmerjate, kadar nečesa ne naredi po vaših željah, je čisto vseeno, kolikokrat mu poveste, da nasilje ni v redu in da ne sme nikoli vpiti na druge, saj mu s svojim vedenjem daste jasno vedeti, da je prav vse to sprejemljivo. Zagotovo veste, da je eno dejanje močnejše od tisoč besed, in če delate nekaj drugega, kot govorite, bo otrok posnemal vaša dejanja in ne sledil vašim besedam. Če otroku govorite, naj ne tepe drugih, pri tem pa ga udarite po roki, ga niste ničesar naučili.

Otroku bodite za zgled

Še največ boste naredili s svojim zgledom, s katerim boste podkrepili vaše besede. Otroka ob njegovem nesprejemljivem vedenju ustavite, ga umirite, ubesedite njegova čustva in mu ob tem dajte jasno vedeti, da nasilje ni sprejemljivo. Tako bo tudi vedel, da njemu samemu ni treba trpeti nobene oblike nasilja. In če otrok to ve, bo tudi bolj občutljiv do nasilja v smislu, da ga bo hitro prepoznal. In tu je tudi vloga starejših, staršev doma, učiteljev v šoli, vzgojiteljev v vrtcu … da ne tolerirate nasilja med otroki, ga ne dovolite, ampak ga že takoj na začetku prekinete. Prej ko bo otrok to spoznal, prej se bo tega tudi naučil in ponotranjil.

Braniti se in kako se braniti

Pogosto so starši v dilemi, kaj učiti otroka v takem položaju. Ja, seveda želite, da se otrok postavi zase, a če mu rečete, naj nekoga kar udari, ste že dovolili nasilje, kar za otroka pomeni, da je to sprejemljivo. Lahko je celo še slabše. Učite ga, da ne sme dovoliti, da ga kdo tepe, on pa lahko udari drugega. To so dvojna merila, otrok tako razume, da je nasilje lahko tudi sprejemljivo.

Seveda mnogi raje vidite, da se vaš otrok postavi zase. Razumljivo, ampak je lahko velika razlika v tem, kako se bo postavil zase. Ali želite, da se bo vaš otrok, ko bo enkrat v službi, za svoje pravice pri šefu postavil tako, da ga bo pretepel? Verjetno ne. Vsekakor ga naučite postaviti mejo, odločno reči stop nasilnemu ravnanju, da ne popusti ustrahovanju drugega, ampak da vztraja ali pa kljubuje njegovim zahtevam, grožnjam in kadar je treba, tudi poišče pomoč odrasle osebe.

Učenje sorojencev

Začnete lahko že med sorojenci. Če eden udari, naj mu drugi udarca ne vrne, ampak mu pove, da to ni v redu, da se drugih ne tepe. Naj da jasno vedeti, da nasilje ni sprejemljivo. Hkrati pa seveda naučite otroka drugačnega razreševanja konfliktov. Najprej se skupaj pogovorite, kaj kdo želi in kako to doseči. Če si na primer otroka želita isto igračo, kako bi se uskladila, da bosta oba zadovoljna in bosta oba imela, kar želita. Naučite otroka ubesediti njegove želje, naučite ga poslušati drugega in naučite ga iskanja novih načinov, mogoče tudi pogledov izven običajnih okvirov, piše v reviji SuperMAMI.

Če pa otrok vse to poskuša, drugi pa še vedno ne preneha, naj poišče pomoč starša oziroma odrasle osebe. Tako bo tudi v vrtcu ali šoli otrok vedel, da mu ni treba trpeti grobega ravnanja, ampak naj v primeru, ko se drugi ne odzove na njegove besede, poišče pomoč odrasle osebe. In tu nikakor ne gre za tožarjenje, kar morate odrasli dati jasno vedeti. Gre za to, da nasilje ni sprejemljivo, in če se je nekdo obnašal neprimerno, to ni v redu. Kajti če bo otrok že od vsega začetka to znal in si upal povedati, bo tudi kasneje manj verjetno žrtev nasilja, raznih groženj in izsiljevanj, ker se ne bo bal tega povedati, če se boste seveda pravilno odzvali in bo imel pozitivno izkušnjo s tem. In tudi starši lahko tako otroka navadite, da vam pove o svojih stiskah, ker bo vedel, da sam ni ničesar kriv, ampak da nekdo drug ne ravna prav.

A včasih je otroka lahko vseeno preveč sram ali strah, da bi vam povedal, kaj se dogaja na primer v šoli ali na poti domov. Vendar starši otroka navadno dobro poznate in hitro začutite, kadar je kaj narobe. In tudi če vam otrok ne bo želel takoj povedati, kaj se dogaja, se lahko pojavijo bolj ali manj očitni znaki težav, na primer otrok noče v šolo, je vse večkrat bolan ali "bolan", se noče pogovarjati o šoli, se izogiba stikom s sošolci, se zapira vase in podobno. Ker so si otroci zelo različni med seboj, so seveda tudi njihovi odzivi zelo razlikujejo. In če se kaj takega pojavlja večkrat, lahko posumite, da nekaj ni prav. Seveda to še ne pomeni, da se je v šoli nekdo spravil na vašega otroka, zagotovo pa je to pravi čas, da se z otrokom pogovorite in to preverite.

Bodite mirni, pustite otroku, da govori in da tudi pove, kaj si želi v zvezi s tem narediti. Včasih se namreč tudi zgodi, da otrok doma noče nič povedati tudi zato, ker se boji, da bi vi odvihrali v šolo in s tem vse samo še poslabšali. Kar ni nujno res, a otrok na tak način razmišlja. Zato se z otrokom pogovorite o vsem, njegovih željah, strahovih, pričakovanjih in korakih, ki bodo sledili. Tako bo otroku laže, ker bo pri tem sodeloval, pa še naučil se bo, da ima moč, da nekaj ukrene, spremeni in da mu ni treba samo nemočno čakati in upati, da se bo kaj spremenilo.

Nekateri otroci bodo veliko laže postavili mejo in rekli ne, se postavili zase in ne podlegli ustrahovanjem drugih. Spet drugi pa bodo to le stežka naredili in bodo potrebovali tudi veliko več vaje, da bodo to zmogli. Pomembno je, da ste otroku v oporo, da ga z všim zgledom in usmerjanjem naučite nenasilnega ravnanja in nenasilnih načinov reševanja konfliktov, ki bodo zagotovo tudi učinkovitejši in konstruktivnejši.