Neža Čebron Lipovec: Skupnost je skrbnica "dediščine prihodnjih rodov"

Neža Čebron Lipovec je raziskovalka na Znanstveno-raziskovalnem središču Univerze na Primorskem, kjer se na Inštitutu za dediščino Sredozemlja ukvarja predvsem z zgodovino arhitekture in konservatorstvom arhitekturne dediščine. Diplomirala je iz umetnostne zgodovine ter italijanščine in italijanske književnosti, magisterij na Univerzi v Leuvnu (Belgija) pa končala z raziskavo o povojni izgradnji Kopra in delu arhitekta Eda Mihevca, ki jo nadaljuje in poglablja s svojo doktorsko raziskavo na Univerzi na Primorskem. S sodelavko Mašo Sakaro Sučević v koprskem muzeju prostovoljno prireja pogovorne večere z naslovom Pripovedujem zgodbo mesta, ki so namenjeni izmenjavi spominov in percepcij o različnih temah, povezanih s koprskim prostorom in lokalno skupnostjo.

Si raziskovalka na Znanstveno-raziskovalnem središču Univerze na Primorskem. Kaj predstavlja področje tvojega raziskovanja in katere so dosedanje ugotovitve?

Kot raziskovalka na ZRS sodelujem na mednarodnih in nacionalnih projektih, pokrivam različna področja arhitekturne dediščine, od A do Ž. trenutno delam na dveh mednarodnih projekt: na italijansko-slovenskem projektu MACC o konservatorstvu moderne umetnosti in arhitekture ter na projektu Jadranske pobude "Roof of Rock", kjer ob vzhodni jadranski obali interdisciplinarno raziskujemo vlogo ploščastega apnenca v kulturni dediščini. Ob tem delam svoj doktorat, pri katerem se ukvarjam s povojno izgradnjo slovenske Obale, s fokusom na gradnji mesta Koper med letoma 1945 in do približno 1975. Moje ugotovitve postavljajo v novo in drugačno luč siceršnje splošno mnenje o pomenu povojne arhitekture na Obali. Večina južnoprimorske javnosti ve, da je povojno podobo Kopra zasnoval arhitekt Edo Mihevc. Če ne drugo, gotovo poznajo anekdoto o gradnji Tomosove stolpnice. Z Mihevčevim opusom sem se ukvarjala že v svoji magistrski nalogi. »Ljudsko izročilo« in osebne pripovedi o nekem preteklem času in njegovih dogodkih (ki so vplivali tudi na grajeno okolje) so nedvomno dragocene, a če želimo arhitekturo razumeti in skozi njo razumeti tudi zgodovinske dogodke, ki so jo sooblikovali, je treba najprej pogledati v arhive. Tako sem s svojo doktorsko raziskavo razširila raziskovalno vprašanje od Mihevca na širše povojno obdobje in tudi na druge avtorje. Zakaj? Z Mihevcem je delalo mnogo ljudi, ki danes niso znani, mnogi so kljub svoji vlogi povsem anonimni, prav tako pa je pred Mihevcem na Obali delovalo veliko število tako lokalnih, koprskih in tržaških arhitektov kot tudi vodilnih slovenskih arhitektov. Hipoteza moje raziskave je, da pristopi različnih povojnih arhitektov odsevajo spremembe v političnih usmeritvah takratnih oblasti. Severnoistrska obala se namreč po vojni znajde v zelo specifičnem položaju, je tampon zona. Ko gledamo arhitekturno produkcijo prvih dveh povojnih desetletij, lahko ugotovimo, da so se arhitekti zelo različno spopadali s to novo vlogo regije, predvsem pa z večkulturnostjo tega območja. Moja hipoteza je, da se vse to različno odseva v arhitekturi. Pa ne le v tisti, ki je bila zgrajena. Ogromno je namreč tudi detajlno narejenih, a nikoli uresničenih načrtov. Ko beremo vsebino razvojnih planov v času Cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, vidimo, da je takrat obstajala drugačna vizija razvoja tega prostora, kot jo je doživel kasneje.

Ena od najbolj očitnih stavb povojnega obdobja je vsekakor Tomosova stolpnica. Kakšna je njena zgodba?

Tomosova stolpnica je bila načrtovana kot del širše urbanistične zasnove soseske z dvojnim trgom, danes Nazorjev trg. Načrt je bil narejen že spomladi 1957, zgrajena pa je bila 1958. Stolpnica je svojevrsten spomenik, ne toliko v smislu arhitekture – čeprav ima posebne modernistične kvalitete! – temveč kot zgodovinski spomenik. Stolpnica zaznamuje kataklizmo, ki jo je priobalni pas severne Istre doživel po 1945, predvsem pa po 1954: ko je to mešano območje prešlo pod jugoslovansko in torej slovensko oblast, ko so se iz mest tega območja v velikem številu odselili njegovi izvorni prebivalci, ko se je tu začelo graditi pristanišče in industrija, ki pa so sprožili množično priseljevanje ljudi iz povsem drugih območij – severne Primorske, Brkinov, Štajerske, južne Istre, Hrvaške, kasneje Bosne in drugih jugoslovanskih republik. Tovarna TOMOS in stolpnica, ki je gostila njegove – sprva začasne, sezonske in torej samske – delavce, je emblem tega procesa. Tomos je bil sprva načrtovan za Sežano. Po priključitvi Cone B Jugoslaviji leta 1954 pa je bila gradnja tovarne preseljena v Koper, kar je imelo najprej politični vzgib. Arhitektura, predvsem urbanizem, so uresničitev politik. Nova, post-STO-jevska oblast je želela jasno in glasno pokazati, da je ta prostor zdaj slovenski, jugoslovanski, socialistični. Prve prostore je tovarna imela na območju današnje Marine. Kompleks tovarno v Šalari, po načrtih arhitekta Gregoriča, pa so gradili med 1955 in 1959, ko so tudi začeli načrtovati in nato graditi Šalaro, Olmo, Semedelo. Do takrat pa je bila proizvodnja v centru mesta in stolpnico so zgradili v neposredni bližini te delavnice, na Belvederju. Za kar pa so porušili glagoljaški samostan  edini, kjer se je skozi zgodovino Kopra maševalo v slovanskem jeziku. Rušitve imajo tako kot gradnje svoje politično sporočilo.

Katere tri stavbe bi iz povojnega obdobja izpostavila v Kopru, Izoli in Piranu?

To je zelo težko. Če bi izbirali samostojne stavbe, bi v Kopru zagotovo izbrala tri Mihevčeve stavbe, in sicer Tomosovo stolpnico, stolpiče na Vojkovem nabrežju, porušeno Osnovno šolo Pinka Tomažiča na Bonifiki ter porušeno Osnovno šolo Janka Premrla Vojka, še izpred Mihevčevega časa. Zločin je bil, da so to šolo podrli. Če je Tomosova stolpnica zgodovinski spomenik razvoja obalnih mest po priključitvi Jugoslaviji, je ta šola absoluten zgodovinski spomenik časa Cone B STO. Imela je namreč večkraten simboličen pomen: prvič, to je bila prva stavba, ki je bila zgrajena v starem mestnem jedru Kopra po 2. svetovni vojni; drugič, zgrajena je bila na mestu nekdanjih belvederskih zaporov, ki so bili po zmagi nad nacifašizmom simbolično zrušeni; tretjič, zasnovana je bila kot slovensko-italijanska šola, torej prostor medkulturnosti. Arhitekturno gledano je bila primer lokalno naglašenega modernizma, družbeno gledano pa je to šola, ki je vzgojila in dala osnove kolektivne identitete tisočem Koprčanov.

Za Izolo bi rekla, da jo zaznamuje počitniško naselje Belveder (kamp, restavracija Kamin in današnji The Club). V piranski občini pa nedvomno Mihevčevo naselje počitniških hišic v Strunjanu, ki je podobno tistemu v Adrii v Ankaranu in pa nekdanjemu v Luciji pri hotelu Vesna (za slednje je Mihevc dobil Prešernovo nagrado!). Kar je spomenik tistega časa, je celoten Mihevčev regionalni načrt za slovensko Obalo, ki ga je kasneje razširil v širši načrt od Ankarana do Novigrada. V skladu s politično-gospodarsko vizijo po letu 1954 je naredil prostorske rešitve za Koper kot pristaniško-industrijsko-administrativno središče, Izola je ohranila svoj ribiški in industrijsko predelovalni značaj, zato je vanjo tudi minimalno posegal, Piran pa je bil odrejen kot zgodovinski biser, muzej za turistično ponudbo, z Lucijo kot modernim stanovanjskim naseljem in Portorožem za spa in turizem. Njegov urbanizem je temeljil predvsem na povezovanju z naravnim okoljem, vegetacijo, mediteranskim značajem, ki pa ga je poskušal integrirati v novo, moderno, socialistično družbo – tako je Obala danes tudi razpoznavna in povezana prav z njegovo arhitekturo, ki jo je Mihevc sam imenoval "mediteranska progresivna arhitektura".

Kako po tvojem mnenju tri obalne občine skrbijo za modernistično arhitekturno zapuščino povojnega časa v prostoru severne slovenske Istre? Kakšen je njihov odnos?

Ne vem, ali so že ugotovili, da imamo opravka s kulturno dediščino, tako arhitekturno kot zgodovinsko. Na Zavodu za varstvo kulturne dediščine so se že pred več kot petimi leti angažirali okoli tega in nekateri objekti so že vpisani v register, kar sicer, žal, še nič ne pomeni. V registru najdemo delavsko naselje Šalara z vrstnimi hišicami kot poseben primer modernistične urbanistične ureditve v tem prostoru. V seznam dediščine je vpisan tudi belvederski kompleks in od letos tudi strunjanske hišice. Morda se bolj kot lokalne oblasti pomena teh stavb zavedajo njeni prebivalci in lastniki – po mojih izkušnjah in pogovorih se vse bolj zavedajo predvsem njihovega zgodovinskega pomena, a tudi nekaterih arhitekturnih kvalitet, ob tem pa seveda radi opomnijo na neizbežne napake povojne gradnje. Odkrivanje, kateri objekt za neko skupnost nosijo pomen "dediščine", je dolg proces. Nič ni dediščina samo po sebi – dediščina postane, ko objektu pripišemo oz. v njem prepoznamo neki pomen. Ključna pri tem je skupnost, ki je dedinja in hkrati skrbnica tega prostora, "dediščine prihodnjih rodov". Premiki se nedvomno dogajajo: vse več je ljudi, ki so se začeli zavedati, da je povojna arhitektura Obale fizični pomnik nekega preteklega obdobja, ki nas je kot skupnost in kot posameznike temeljno zaznamovalo in torej je del naše identitete.

Prirejaš pogovorne večere v Pokrajinskem muzeju v Kopru. Od kod ideja in kakšni so odzivi ljudi?

Ideja se je razvila iz mojih raziskav prostora. Izkazalo se je, da je do določenih podatkov skoraj nemogoče priti, takrat so prvi in pogosto edini viri ljudje, ki so ta določene zgodovinske momente v tem prostoru dejansko doživeli. To je bilo moje izhodišče za intervjuje z ljudmi, ko sem pred sedmimi leti začela raziskavo o Mihevcu. A skozi precej podatkov usmerjene pogovore je vse bolj prihajala na plan osebna, čustvena povezava mojih sogovornikov s tem prostorom. Spomladi 2012  sem imela predavanje o svojih raziskavah v koprskem muzeju in po njem se je razvila še enourna debata, saj so ljudje želeli povedati svoje mnenje in svoje spomine na ta čas. Tako sva z Mašo začeli. Časovno se je tema krasno uglasila z razstavo Zdenka Bombeka "Obrazi Kopra", ki se ukvarja s podobno temo. Tako smo lani imeli tri dogodke, in sicer o urbanih legendah in anekdotah v Kopru, o koprski "rojstni hiši" – porodnišnici in o spominih na Tomos, letos pa o spominih na Luko Koper, na plesišča, ki jih je še pred nekaj desetletji bilo mnogo v Kopru in ki so bila glavni prostor srečevanja mestne in primestne skupnosti, ter zadnji dogodek o prostorih, kjer se je ustvarjala in igrala glasba v urbanem okolju Kopra. Upam, da bo še dosti takih večerov in pa predvsem, da se bodo tudi drugi ljudje angažirali okoli tega.

Si tudi asistentka na Fakulteti za humanistične študije in Fakulteti za turistične študije. Kako vidiš današnje generacije študentov v primerjavi s svojo generacijo?

Ko sem začela delati s študenti, so reveži trpeli zaradi mojega šoka, ki sem ga doživljala ob razliki. Prišla sem iz nekega drugega šolskega sistema, kjer ni bilo pomembno, koliko študentov bo v naslednjem letniku, in zato so takrat ljudi res metali na izpitih. Posledično si se moral dobro naučiti, pri nas smo morali brati knjige, mnogo knjig. Velike generacijske razlike se bodo poznale šele, ko bomo mi in oni začeli delati skupaj. Študentov ne obravnavam kot mladih, naivnih razvajencev, kot so to delali z nami, temveč kot svoje bodoče sodelavce. To jim ob vsakem novem študijskem letu tudi povem. To pomeni, da ne sprejemam lenobe, kdor ni motiviran, naj niti ne hodi. Bistveno je, da so motivirani in vedoželjni. Oni so moji sogovorniki, slišati želim njihovo stališče in kritično mnenje, o tem nato diskutirati. Moram povedati, da imam krasne izkušnje, ker si mnogi res želijo konstruktivno kritično razmišljati, želijo vedeti. Menim, da so zelo iznajdljivi in da so iznašli način, kako od novega načina tega »fast food« triletnega študija izvleči čim več. Če bodo naši študenti prišli na delovna mesta, ki so narejena za te profile, se nam piše lepa prihodnost.

pilot |  11 .03. 2014 ob  15: 29
Malo pozno se oglašam, pa vendar, nekaj malega o tem. Bil sem na več predstavitvah in razstavah, ki jih je mlada ekipa pripravila. Vse pohvale za ves trud in prikaz zgodovine. Le tako naprej, saj nas (me) taki dogodki v mislih vrnejo v preteklost. Smatram, da se vsi Koprčani in ostali z nostalgijo spominjamo preteklosti, četudi ni bila vedno rožnata.
Seveda se v vsakem zrnju najde pleve in tako je tudi s komentatorji. Mimogrede "bralka", kaj ste pa vi naredili v življenju zanimivega oz. pomembnega, da bi se vas ljudje po tem spominjali? Če še niste, potem naredite nekaj, da ne bo vse "antipatično". Kritizirati kar povprek je seveda najlažje, predvsem pa "foušijsko", slovensko .....
faliran študent |  17 .02. 2014 ob  11: 28
Novinarka je pristašica struje, ki je rušila vse od Bohinjca naprej ter malikovala razne Rotorje in Krambergerjeve. V luči zadnje afere pa je bila voda na maruškotov mlin.
Niti enkrat za eno stvar, ki se je vmes dogajala, ni poročala v skladu z novinarsko etiko.
Zdaj, ko se čuti pri koritu oziroma vsaj njeni mastermindi, pa veselo in na debelo piše o vsem.

O intervijuvanki pa zgolj le: glumi zahtevno in kvazi pametno, od predmetov pa odneseš zgolj NIČ.

Lp.
grantica |  26 .12. 2013 ob  15: 44
Ne poznam bolj dobrosrčnega, preprostega in toplega človeka kot je Neža. Glede na znanje, ki ga ima bi lahko brez težav bila naduta in vzvišena. Vso podporo eni redkih oseb, ki ji ni vseeno in ki ljubi naše prelepo mesto.
bralka |  14 .12. 2013 ob  21: 47
Antipatična in naduta gospodična, ki naklada vedno iste prazne marnje, kot vse iz tega gnezda.
Koprčanka |  11 .12. 2013 ob  12: 43
Čestitke mladi ekipi za doslej izpeljano delo in veliko motivacije in sreče za bodoče!