Vlada naj prihrani kak evro pri državni proslavi za Dan državnosti, kajti šaleški Divji zahod nas bo stal najmanj milijardo evrov. Koliko milijonov so pokradli, ve najbrž samo Bog.

Gledam padle tajkune, kako poklapani hodijo na sodišče in delujejo, kot da jim ni nič več jasno. Morda se ne pretvarjajo. Lahko pa da so boljši igralci od vseh AGRFT-jevcev skupaj. Fasciniran sem nad njihovimi nastopi; žalostno gledajo v televizijske kamere in prepričljivo razlagajo, da so bili ves čas pošteni. Morda tudi malo preveč naivni, tiho dodajo. Potem še bolj žalostno pogledajo v kamero, kajti gledalci smo čuteča bitja, polna empatije. Pravi Slovenci. Vsaj padli tajkun si zasluži naše pomilovanje. Psihologija je naštudirana do konca. Strokovnjaki za behaviorizem si lahko zgolj manejo roke: Slovenci odpiramo nova poglavja v strokovni literaturi.

Albanec, potem še Indijec

Fenomenalno je predvsem to, da smo ljudstvo svete preproščine. Vsak nas lahko nategne. Se še spomnite, kako so v devetdesetih k nam hodili bogataši, ki naj bi kupili takrat propadajoča podjetja? Prišel je Frank Kadria, ameriški milijonar albanskega rodu. Da bi kupil Elan, ki je bil takrat v stečaju ali blizu stečaja, kdo bi se spomnil. Moža, za katerega je pokojni Danilo Slivnik napisal, da zgleda nekako tako, kot da bi še pred tednom na tržnici prodajal sadje in zelenjavo, smo pričakali odprtih rok. Obljubljal je namreč vse. Potem se je za revnim milijonarjem izgubila vsaka sled.

Naslednji je bil John Eapen, še en ameriški poslovnež. Indijskega rodu. Milijonar, kajpak. Na Brnik je priletel z redno linijo, nosil je ponošen plašč. Prišel je sam. Slovenci so ga pričakali veselih obrazov. Mož bo kupil mariborski TAM, naša težka industrija bo rešena. Tudi Eapen je bil prevarant. Ker mediji tistihmal še niso poznali preiskovalnega novinarstva, ga niso razkrili. Google je bil namreč še v povojih.

Po Kadrii in Eapnu je bilo nekaj let miru, potem pa se je pojavil šarmantni šejk Kadumi. Domnevni savdski bogataš je bil za razliko od prejšnjih dveh barab človek s stilom. Čeprav pozornemu opazovalcu ni ušlo, da nosi precej obrabljene usnjene čevlje in da mu je suknjič nekolikanj pretesen. Kakorkoli, šejk Kadumu se je naselil v najboljšem blejskem hotelu in narodu svete preproščine ultimativno razložil, da ga je v biser slovenskega turizma pot zanesla z enim samim namenom: delati posel. Adnan Adel Aref Kadumi, kot bi naj se šejk z obrabljenimi čevlji v resnici imenoval, naj bi investiral v športne, kulturne in podobne dvorane na Bledu. Potem ko je nekaj tednov užival gostoljubje nesojenih slovenskih poslovnih partnerjev, je izginil kot kafra. Hotelskega računa baje ni poravnal. Slovenci pa znova v jok.

Tretji ameriški poslovnež

Narod svete preproščine je od obiska zadnjega prevaranta vseeno napredoval. Po zaslugi Googla so se na spletnih forumih kmalu po prihodu poslednjega odrešenika propadlega gradbenega podjetja Primorje pojavili zapisi, da gre za najetega igralca, za katerim bržkone stojijo slovenski poštenjaki. Julian C. Frost III. je ime, ob katerem naj bi slovenske banke upnice otrpnile in brez pomislekov sprejele njegovo namero, da z novimi krediti reši izropano gradbeno podjetje pred grozečim stečajem.

Morda delam krivico kakšnemu mediju, ki je Frosta, o katerem Google ne izbrska nič pametnega, razkril in ob tem odprl ključno vprašanje: kam dejansko vodijo sledi nameravanega manevra? Kajti scenarij je bil znova za las podoben tistim iz devetdesetih let. Klan, ki je izropal naše gospodarstvo, je v tujini poiskal in najel nekoga, ki se je pojavil v slovenskih medijih in s svojimi nerealnimi, utopičnimi napovedmi zavlačeval določene postopke, ki so tekli v ozadju. Odigral je svojo vlogo.

Kdo so torej čarovniki, ki iz ozadja vodijo to perverzno igro, s katero so Slovencem pred nosom pokradli že več kot deset milijard evrov (točne številke najbrž ne bomo nikoli vedeli)? Kdo so cinični poslovneži in njihovi najožji družinski člani, ki se delajo norca iz nas? Kdo so frajerji, ki med podpisovanjem zapisnika o rubežu z nasmeškom v kamero sprašujejo, kako se pravilno napiše Hypo Leasing? Smo mar nori tisti, ki to opazimo in se zgražamo nad neverjetno pokvarjenostjo, brezvestnostjo osebkov, za katerimi so ostale zgolj uničene tovarne in tisoči delavcev za zavodu za brezposelne?! Je možno, da večina ljudi, ki gleda televizijo in prav tako vidi, sliši vse to, v resnici sploh ne dojame, kaj se dogaja?! Kajti če je tako, potem nam ni pomoči.

1300 novih milijonarjev

Fascinantna za slovenski behaviorizem je tudi nezmožnost dojemanja številk. Ko je šlo za nakup 170 in nekaj tisoč evrov vrednih računalnikov za državni zbor, je nastal vihar. Zakuhali so ga mediji, ki jih poslanci nekako nezavedno vedno frustrirajo. Po svoje je to razumljivo, kajti v aktualnem sklicu so novinarji odkrili goljufa, prevaranta, lažnivca in celo nekdanjega ovaduha tajne službe, pa se ni zgodilo prav nič. Novinarji se zategadelj počutijo kastrirane; njihove zgodbe ostanejo nedokončane, predvsem pa brez učinka. Saj poznate arabski pregovor o psih in karavani…

Logično je, če mediji izkoristijo vsako priliko, da se vsaj malo maščujejo poslancem (kot se je to zgodilo v primeru nakupa računalnikov) ali vladi (kot se je to zgodilo v primeru pogodbe s Hartmutom Mehdornom). In v obeh primerih gre za znesek, ki je neznaten v primerjavi z investicijo TEŠ 6. Vprašanje, ki se logično zastavlja, je sledeče: zakaj se doslej ni nihče obregnil ob 1,3 milijarde evrov, kolikor naj bi najmanj (sic!) stal šesti blok šoštanjske termoelektrarne?

Je problem morda v tem, da povprečni slovenski volivec ne razume, ne dojame te številke? Bi kaj pomagalo, če bi denimo Slovenske novice objavile podatek, da bi vsota, ki bo šla v TEŠ 6, zadostovala za 1300 novih milijonarjev, če bi denar razdelila Loterija Slovenije?!

Brez skrbi, Slovenci so lahko naivni in morda tudi malce preprosti, toda tako zelo neumni zagotovo niso. Problem, ki se je ves čas pojavljal v zvezi s TEŠ 6, je povezan z interesom. Ker doslej ni bilo interesa, da se ta investicija postavlja pod vprašaj, skoraj ni bilo možno zaslediti izrazito kritičnega oziroma odklonilnega medijskega prispevka na to temo. Kot kolumnist sem se nad norostjo s TEŠ 6 že pred dvema letoma razburjal prav na tem mestu, o zastarelosti tehnologije, ki bo temeljila na lignitu, pa sem kak stavek napisal tudi v eseju ob 20. obletnici plebiscita, objavljenem v Dnevnikovi sobotni prilogi Objektiv. Odziv je bili v obeh primerih enako pomenljiv: molk.

Kam pelje sled denarja?

Molk je bil pomenljiv tudi ob nedavni javni predstavitvi Gibanja za odgovorno prihodnost, katerega pobudnik sem. Politika ni bila navdušena, da se mediji pozitivno odzivajo na pobudo, ki je tudi generacijsko naravnana in v grobem sporoča, da imamo dovolj takšnega vodenja države. Ker nas pelje naravnost v takšen ali drugačen bankrot in propad.

Morda je naključje hotelo, da so se v naslednjih dveh tednih začele dogajati stvari, ki so se še pred nekaj meseci zdele nemogoče. TEŠ 6 je nenadoma v ospredju pozornosti medijev in predvsem policije, ki je potrdila tisto, kar se je „vedelo“ že nekaj časa. In sicer, da gre za investicijski projekt, v katerem je izginilo ogromno denarja.

Zakaj sta se policija in pravosodje zganila prav zdaj? So potrebovali toliko časa za zbiranje dokazov? Ali je lahko zgolj naključje, da ovadbe zoper ključne osebe sovpadajo z odločanjem o poroštvu države za posojilo Evropske Investicijske Banke, o čemer bo državni zbor odločal naslednji teden? Močno dvomim, da bo to poroštvo tudi izglasovano, kajti v ozadju je čutiti namero, da se projekt prekine in poišče razumnejšo rešitev za šesti blok šoštanjske elektrarne, ki po mojem mnenju ni nič drugega kot nezaslišana predrznost šaleškega energetskega lobija, ki misli, da lahko s svojimi kavbojskimi metodami izsiljuje celo državo. Naj jim pošljejo na glavo še davkarijo in okoljski inšpektorat, da preveri točnost alarmantnih ugotovitev organizacije Greenpeace!

Kaj se je v resnici dogajalo v zgodbi o TEŠ 6, kateri politiki, stranke in posredniki so bili vpleteni v podkupovanje in druga kazniva dejanja, ne bomo nikoli izvedeli.

Tajkuni objokujejo svojo usodo

Če smo že začeli s psihologijo, naj z njo še končamo. Obvladajo jo namreč vsi amoralneži. Obvladajo jo tudi padli tajkuni, ki jim je spodrsnilo na poti do zvezd. Padli so v pekel povprečnosti in zdaj morajo na svojo veliko grozo hoditi na sodne obravnave in se tam zagovarjati.

Povprečen padli tajkun danes nemočno sedi na zatožni klopi in se smili samemu sebi. Pred sodišče se ne more pripeljati v luksuznem audiju ali bmw-ju. Gospodinjska pomočnica ga preventivno odloži v sosednji ulici, odkoder potem pešači na sodišče. Žena ga že dolgo ne vozi več. Odkar je poraženec, si je poiskala drugega. Resnica je lahko tudi boleča.

V televizijske kamere z žalostnimi očmi povedo, da jim ni lahko, da si denar sposojajo od prijateljev in znancev in da včasih ne gre drugače, pa v roke pade tudi kak bankovec za petsto evrov, s katerim plačujejo v lokalnem Mercatorju. In prodajalke, same prave Slovenke, potem vsej soseski razbobnajo, da padli tajkuni plačujejo s petsto evrskimi bankovci.

Kako bizarno je vse skupaj…