Nataša, si novinarka, voditeljica in predvsem Izolanka. Zato bi te na začetku vprašal, kaj ti pomeni to mestece?

Pomeni mi dom in pomeni mi to, da mi zmeraj napolni dušo. Rojena sem bila sicer v Kopru, ker je bila tam porodnišnica, ampak Izola je bila vedno moj dom in trdim, da za razliko od Kopra in Pirana diha na nekoliko drugačen način. ker smo Izolani strašno zaljubljeni v svoj kraj. Včasih sem mesto opazovala bolj z balkona. Živim v Jagodju, imam prelep pogled na moje, mesto in zares se mi napolni srce. Zelo rada imam tudi ljudi, ki tukaj živijo.

Je pa popolnoma nekaj drugega gledati na mesto z balkona, ali stopiti vanj, v ta mestni vrvež, kajne?

Absolutno. Nedavno smo imeli obiske iz Argentine in Amerike s strani sorodnikov po mamini strani. Čeprav so bili po dolgi poti zelo utrujeni, sem jih takoj peljala na Belveder, razgledno točko ob cesti. Povedala sem jim, da je to moj dom. Oni so samo dejali: “In vi hodite v Ameriko?” S tem so povedali vse …

Kako pa po drugi strani gledaš na profesionalno plat svojega življenja?

Začelo se je že zelo zgodaj, ko sem kot študentka začela honorarno ustvarjati mladinske oddaje na Radiu Koper. Že ko sem prvi trenutek vstopila v delovne prostore, sem ugotovila, da je radio moj medij. Nato me je sicer, ker so bili časi podobni današnjim, ko ni bilo mogoče dobiti službe, zaneslo tudi drugam. Kar nekaj let sem delala kot urednica glasila pri Cimosu, pa kot piarovka v portoroškem Avditoriju in na Televiziji Koper, ampak moja prva ljubezen je bila vedno radio. Zdi se mi namreč, da je radio narejen za ljudi z domišljijo.

Radio je res nekakšna specifika, to pravijo vsi, ki so bili z njim v stiku. Bi to tudi sama potrdila?

Občutek, da prideš v dnevno sobo, v avto, na vinograd, na trg, je v bistvu zelo nenavaden. Najbolj všeč mi je, da prihajam med ljudi kot nepovabljen gost, lepo pa mi je, če sem njihov dragi gost, kar naredim s svojim  načinom podajanja, z barvo glasu in zagotovo z odnosom do informacij. Zadnje čase se manj ukvarjam z informativnimi vsebinami in občutek imam, da z drugimi vsebinami prideš človeku še bliže. To mi radio omogoča bolj kot televizija. Delala sem tudi tam, ampak sem tak tip človeka, da znam povedati, kako jablana cveti. Mogoče zato ne potrebujem podobe.

Če pogledava vse, kar profesionalno počneš, lahko trdimo, da ljudje tvoje delo opazijo in cenijo. Predvsem Izolani. Nenazadnje si se znašla na t. i. zidu slavnih, kjer so te postavili ob bok Rudiju Bučarju, Vasiliju Žbogarju, Mefu, itd.

To je zelo veliko zadovoljstvo in mislim, da ne bo izpadlo kot kliše, če bom rekla, da je tudi velika obveza. Nimam več dvajset let in vse moje delo v življenju je bilo za javnost. Tako na televiziji kot na radiu, v Avditoriju, na prireditvah, ki jih vodim – posebej sta seveda pomembni Osebnost Primorske in Zanimivi Izolani – vse to se vidi in sliši. Poleg tega so bili moji starši v Izoli fotografi in to je tak poklic, da te vsi poznajo. Včasih so na vasi vsi poznali župnika in učitelja, v manjšem mestu je nekoč takšno vlogo imel fotograf. Zato sem vedno bila Benčičeva hčerka, nato se je to nekoliko zasukalo in – Benčič je postal moj oče. (smeh)

Devet let že poteka projekt Zanimivi Izolani, kar pomeni, da jih je res veliko in da se vedno najdejo novi …

Projekt si je zamislila direktorica izolske knjižnice Marina Hrs, ki je že na začetku dejala: “To je nekaj, kar boš počela ti, Nataša.” Intervju se mi zdi najbolj žlahtna novinarska zvrst. Ko mi je direktorica zaupala ta projekt, pa je res zadela žebljico na glavico. Osnovna zamisel, da se lotevamo zanimivih, ne pa nujno znanih ljudi, je omogočila projektu, da se je ohranil. Znanih oseb je veliko, zanimivih pa izjemno veliko. Gre za ljudi, ki opravljajo poklice ob izumrtju, in so morda “nevidni”, pišejo pa krasne pesmi, šivajo lepe obleke, kuhajo odličen brodet, delajo odlične kremšnite. V poštev smo vzeli tudi župane in znane glasbenike ... Ob deveti obletnici projekta pa smo iskali način, da bi knjižnico približali ljudem. Izolska knjižnica sicer zelo dobro živi in ima vrsto projektov, ampak priti mora v mesto; bodisi v kavarno bodisi v gostilno, kjer se ljudje neformalno zbirajo. Deveto leto, pravljična številka – odločili smo se, da gremo v srce mesta na Manziolijev trg, v bar Bruna Zara, tu začenjamo prihodnji teden z izolsko legendo Mefom.

Ukvarjaš se tudi z dobrodelnostjo, si namreč predsednica izolskih Lionsov. Kako pomembna je dobrodelnost v teh, velikokrat slišimo, zelo težkih časih?

Dobrodelnost je pomembna od rojstva do smrti. V kakršnem koli času življenja, ne samo v težkih trenutkih. Morda še celo bolj v tistih, ki niso težki, da se pripravimo na hujše. Dobrodelnost sem vedno nosila v sebi, vendar izrazito individualno. Od tega, da sem kdaj kaj napisala, do tega, da sem neštetokrat napovedovala brezplačno in iz ljubezni. Ampak to se mi je zdel posel, ki te nekoliko osami, sama sem namreč človek, ki potrebuje družbo in imam rada ljudi. Ko se je začel rojevati klub v Izoli, sem imela sprva nekoliko zadržkov, ker je tako Lionse kot Rotarijce spremljal pridih elitizma, ki ga ne maram. Dorjan Maršič, takratni guverner slovenskih Lionsov me je osebno prepričal v nasprotno. Ko se je zbrala lepa družba ljudi, sem začela verjeti, da vsak klub diha svoje življenje in ko sem spoznala tudi druge klube po Sloveniji, sem ugotovila, da je elitizem resnično predsodek, ki se je zgodil mogoče res zaradi elitizma nekaterih klubov, ampak ti so v manjšini. Mislim, da elitizem spodbujamo  z dejanji.

Kaj ti pomeni klubsko življenje?

Pomeni mi dobro družbo in prijateljstvo, pomeni mi možnost, da z ljudmi, ki razmišljajo na enak način, uresničimo lepe projekte. Ne pomeni, da dajemo denar iz svojega žepa, ker nihče od nas ni tako bogat, da bi to lahko počel, ampak da si zamislimo in izvedemo projekt, ga dobrovoljno oddelamo in k njemu privabimo čim več ljudi, ter potem zbran denar doniramo.

Kakšni so dosežki mladega kluba?

V dveh letih delovanja smo izvedli kar nekaj projektov. Dvakrat smo bili na Prazniku oljk, vina in rib. Donirali smo Rdečemu križu in Koronarnemu društvu Slovenske Istre, veliko smo prispevali tudi Društvu prijateljev mladine v sodelovanju z Radiem Koper. Letos bomo že drugič pripravili darila dedka mraza za otroke iz rejniških družin, to pomeni za otroke, ki so Izolani, živijo pa drugod po Sloveniji pri rejnikih. Ker pa želi vsak predsednik pustiti svoj pečat in je meni kultura zelo blizu, smo se s kolegi odločili, da izvedemo ne povsem običajno kulturno prireditev. Na oder bodo stopili posamezniki, ki nimajo vsak dan te možnosti, si je pa želijo, in sicer invalidni otroci iz CIRIUS-a (Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje) v Vipavi s predstavo Rdeči čeveljčki, ki povezuje neprofesionalne plesalce na vozičkih, s profesionalnimi plesalci, pripravila pa jo je plesno gibalna terapevtka Katja Bucik.

Predstava je v Sloveniji požela ževelik uspeh  …

Pred dvema letoma je bila  dvakrat razprodana v Cankarjevem domu v Ljubljani in petkrat v Kulturnem domu v Novi Gorici. Zdaj jo prirejajo za manjši oder v Izoli in moram povedati, da se tega dogodka neizmerno veselim, pripravljamo ga v soorganizaciji našega kluba in Centra za kulturo, šport in prireditve Izola. Donacijo bomo sicer namenili skladom treh izolskih osnovnih šol, s katerimi smo v sodelovanju v sklopu še enega dobrega projekta, ki poteka po celem svetu, imenuje se Plakat miru. Vstopnina za predstavo Rdeči čeveljčki znaša deset evrov, gledalci bodo pri tem prejeli darilce, ki ga bodo iz lesa ali keramike izdelali osnovnošolci, katerim gre denar. Obetam si, da bomo zbrali veliko denarja, bi se pa ob tej priložnosti rada zahvalila tako Luki Koper kot Casinoju Portorož, ki sta nam donirala že nekaj sredstev in s tem povečala osnovni znesek naše donacije. Zahvala pa gre tudi Radiu Koper, ki je medijski pokrovitelj dogodka.

Kakšen je odziv ljudi na vaše akcije?

Dober. Ko smo se prvič predstavili na Prazniku oljk, vina in rib, smo bili malce v zadregi. Kar naenkrat smo se znašli na drugi strani stojnice, ponujali smo hrano in pijačo, za svojo gostinsko ponudbo pa smo pričakovali prispevek. Bila sem neverjetno presenečena. Prvo leto smo v manj kot treh urah zbrali okrog tisoč evrov, letos smo sodelovali drugič, v štirih urah pa smo zbrali skoraj sedemsto evrov. Za te čase je to veliko denarja. Naše veselje je bilo nepopisno.

Kako sodelujete z organizacijami, ki jim namenjate donacije, glede na socialno situacijo v Izoli, ki je morda še nekoliko bolj zaostrena v primerjavi s situacijo v sosednjih mestih?

Zelo dobro. Nekatere smo poiskali sami, druge so poiskale nas. Vsi se zavedamo, da smo le majhen kamenček v mozaiku, ki ni del sistema, in zgolj krpamo luknje, ki bi jih sistem moral pokriti ali bi jih sploh ne smel dovoliti. Imamo pa dobro voljo in lahko zapolnimo kakšno nišo, ki je sistem morda ne more. Z Društvom prijateljev mladine imamo krasne izkušnje. Predsednica Barbara Motoh Bračanov mi je predlagala razne možnosti sodelovanja. Otroke iz Izole smo tako z našim prvim projektom v sodelovanju z Radiem Koper v njihovem projektu Izlet za 5 odpeljali na sneg, ostale otroke iz Primorske pa smo peljali na morje in v Postonjsko jamo. Dobro sodelujemo tudi z Rdečim križem in s Centrom za socialno delo. To so naše dosedanje izkušnje. Oni nam dajo informacije, mi po svojih zmožnostih kaj naredimo. Je pa potreba veliko večja od naših zmožnosti.

Ali je dobra volja osnova vsega?

Je, zagotovo. Klub sedaj šteje devetnajst članov. Sprva jih je bilo več, a je bil osip velik, sedaj računamo na nove moči. Med seboj se imamo radi in če ne bi bili prijatelji, vsega tega ne bi bilo. Samo na podlagi prijateljske zgodbe, prijetnega druženja, ljudi, ki se medsebojno razumejo, lahko nastanejo in uspejo lepi projekti.