Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) je sporočila, da Ministrstvo za delo pripravlja zakon, ki bo v primeru kriznih razmer omogočil vzpostavitev krizne sheme skrajšanega delovnega časa, da se ohranijo delovna mesta. Gre za shemo po vzoru tiste iz časa koronakrize in energetske krize. Delavcem, ki so zaposleni za polni delovni čas, bo delodajalec lahko odredil delo s skrajšanim delovnim časom ob hkratni delni napotitvi na začasno čakanje na delo. Delavec bo delal vsaj polovični delovni čas, za preostali del (od pet do 20 ur tedensko) pa bo delodajalec lahko uveljavljal delno povračilo izplačanega nadomestila plače z vlogo pri zavodu za zaposlovanje. Zakon naj bi bil prihodnji mesec poslan v medresorsko usklajevanje, na vladi pa naj bi bil sprejet v prvem četrtletju prihodnjega leta.

Bojazen pred krizo, ki bi lahko zmanjšala zaposlenost v Sloveniji, sledi napovedim o stanju nemške industrije, potem ko je Volkswagen, ki zaposluje 680.000 ljudi in je največji industrijski delodajalec v Nemčiji, napovedal, da bo prvič v zgodovini zaprl domače tovarne. Podjetje je zaradi težav v zadnjih petih letih izgubilo tudi skoraj tretjino vrednosti. Kriza pa se ne bo omejila zgolj na nemški avtomobilski sektor. Da Nemčiji zmanjkuje denarja in je raven dolga eksplodirala, je pred časom že opozoril nemški finančni minister Christian Lindner.

Ekonomski analitiki so že pred temi dogodki opozarjali, da se proizvodnja v največjem evropskem gospodarstvu že od leta 2017 zmanjšuje, kot gonilno silo pri usihanju nemškega gospodarstva pa navajali zeleno politiko in birokracijo. Da Nemčija "trpi zaradi obsedenosti z zeleno energijo in birokracijo", je pred časom opozoril tudi  predsednik Zveze nemških industrij (BDI) Siegfried Russwurm, kot ključno težavo, s katero se soočajo podjetja, ki poslujejo v Nemčiji in  Evropi, pa izpostavil Zeleni dogovor EU, katerega cilj je doseči podnebno nevtralnost do leta 2050 in je pravno zavezujoč. 

Industrijske zmogljivosti pa se ne krčijo le v Nemčiji, ampak po vsej Evropi. Strokovnjaki opozarjajo, da je "podnebna ekonomija" povzročila velik padec industrijske porabe električne energije v EU tudi po zaslugi visokih stroškov električne energije. Poraba električne energije pa je eden najbolj zanesljivih barometrov gospodarske vitalnosti; gospodarska rast spodbuja porabo in obratno - v bolnih gospodarstvih se poraba električne energije zmanjšuje.

Da svet pušča Evropo za seboj, kažejo tudi podatki Mednarodne agencije za energijo, ki pričakuje, da se bo svetovno povpraševanje po električni energiji povečalo za povprečno 3,4 odstotka letno do leta 2026; tako naj bi se kitajsko povpraševanje po električni energiji do leta 2026 povečalo za 1400 teravatnih ur, kar je količina energije, ki je "več kot polovica trenutne letne porabe električne energije v EU." Podobno velja za Indijo. To je v ostrem nasprotju s stanjem v Evropi - IEA ugotavlja, da je povpraševanje po energiji v EU padlo na ravni, ki so bile nazadnje opažene pred dvema desetletjema. Leta 2022 se je industrijsko povpraševanje po energiji v EU zmanjšalo za 5,8 odstotkov,  leta 2023 še za šest odstotkov, kar je jasen dokaz deindustrializacije Evrope, ki se bo verjetno še nadaljevala.

Da je zelena agenda Bruslja propadli projekt, je iz dneva v dan bolj jasno, kot je tudi vedno bolj očitno, da so bila opozorila pred njenimi katastrofalnimi posledicami namerno preslišana. Mnogi menijo, da je radikalna zelena agenda in dejstvo, da je Evropa postala talka podnebnih aktivistov, ideologov CO2 in zelenega dogovora, povzročila, da se napovedi o uničenju evropske industrije uresničujejo, s tem pa tudi obubožaje evropskih državljanov. 

Če je kdo verjel, da lahko Evropska unija, ki proizvede le devet odstotkov svetovnih emisij CO2, reši svet z brezglavimi okoljskimi politikami, hitenjem k alternativni energiji in z agresivnimi zahtevami za razogljičenje, brez sodelovanja z največjimi svetovnimi onesnaževalci, kot so ZDA, Kitajska, Indija, potem ima zdaj pred sabo tudi že nazorne posledice: napovedan zakon o krizni shemi skrajšanega delovnega časa je šele začetek.