Razstava aktov prejemnikov organov, ki bo v SB Izola na ogled do konca avgusta, s spremljajočimi izjavami in strokovnimi pojasnili je neposreden vpogled v darovanje in presaditve organov in tkiv, kjer je veliko dobrih in uspešnih zgodb o solidarnosti, vrhunskih medicinskih dosežkih in uspehov v zdravljenju. Nastala je na pobudo in v sodelovanju med društvom pacientov Slovensko društvo Transplant in Slovenija-transplantom.

Ko nekdo čaka na presaditev organa, se v njem pojavlja strah, nešteto neznank in vprašanj ter ena sama neskončna želja po življenju. Ker vsak razmišlja o sebi, kako bo šlo, kaj vse ga še čaka, je zanj to zelo stresno obdobje, zato sta opora in pomoč takrat izrednega pomena. V ta namen je bilo leta 2000 ustanovljeno Slovensko društvo Transplant, v katerega so združeni bolniki s presajenimi organi in tkivi, njihovi svojci, osebe s področja zdravstva in drugi.

Predsednica društva Nina Žitek, ki je šla tudi sama skozi takšno obdobje, saj je čakala na presaditev jeter, nam je povedala, da jo je takrat opogumil stik s posamezniki, ki so že imeli presaditev organa. "Tisti, ki čaka na transplantacijo, potrebuje izkušnje ljudi, ki so to že dali skozi. In namen našega društva je, da smo v oporo drug drugemu. Obenem pa je to organizirano povezovanje pomenilo tudi začetek ozaveščanja o darovanju organov, kjer so pacienti po presaditvi prevzeli to vlogo in promovirali pomen darovanja organov,“ je pojasnila.

Vsak posameznik to obdobje čakanja na transplantacijo doživlja različno. Nina je zase povedala, da je bil to čas negotovosti: "To obdobje je bilo polno negotovosti, saj čakaš na cilj – transplantacijo. Pojavlja se veliko vprašanj, na katere nimaš odgovorov. Zato je pomembno, da imaš ob sebi ljudi, ki so šli že skozi ta proces. Sam pri sebi si rečeš, če je šlo njim dobro, bo šlo tudi meni. Res je, da veliko informacij dobiš v bolnišnici, vendar pa so izkušnje teh ljudi izredno dragocene.“

Nina Žitek, predsednica Slovenskega društva Transplant

Se pa strahovi pojavljajo tudi po presaditvi in sicer, če pride do zavrnitve organa ali do kroničnih bolezni na presajenem organu. Po besedah naše sogovornice do tega prihaja najpogosteje prve dni po transplantaciji. Lahko se pa strahovi pojavijo tudi kasneje, po več letih. Transplantacija predstavlja tveganje, ki bolnike spremlja ves čas. Tudi, kadar zboliš, pomisliš na to možnost.

V društvu je aktivno vključenih tudi nekaj posameznikov iz obalnih občin in sicer naj bi se jih več kot 10 redno udeleževalo aktivnosti in srečanj, ki jih pripravljajo v društvu. Poleg tega, da nudijo organizirano pomoč bolnikom, ki čakajo na presaditev organa ali pa so ga že imeli, skrbijo tudi za uveljavljanje kvalitetnega načina življenja, kar poveča možnost uspeha transplantacije. Tako organizirajo razne športne igre, poseben program 'Gibanje kot zdravilo', v okviru katerega izvajajo pohode in izlete. V drugi polovica julija se bo nekaj njihovih članov udeležilo evropskih športnih iger za transplantirane in dializne bolnike, ki bodo potekale v Lizboni. Decembra pripravijo letno srečanje in obdarovanje otrok s presajenimi organi. Prav tako veliko delajo na promociji, med drugim izdajajo tudi glasilo Transplant, ki ga prejemajo člani, na voljo pa so tudi v bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah.

S sogovornico smo se dotaknili tudi navdihujoče razstave 'Moja brazgotina, moje življenje', ki je luč sveta v javnosti zagledala leta 2022, od takrat potuje po različnih krajih po Sloveniji, do konca avgusta pa je na ogled v SB Izola. "Z razstavo smo želeli poudariti to kar smo. Da lahko živimo. Da živimo zaradi tega, ker se je nekdo opredelil za darovalca ali pa so to dovolili svojci darovalca. 11 posameznikov nas je predstavilo svojo brazgotino, ki pripoveduje dve zgodbi. Prva predstavlja strah, jezo in razočaranje. Se pravi, vse to, kar prinaša bolezen. Druga zgodba govori o zmagi, bitki za življenje, veliki želji, da živimo,“ je povedala Nina.

Fotografije dopolnjujejo panoji s strokovnimi pojasnili, spodbudami k pogovoru o darovanju: "Na fotografijah so naše izjave, kaj nam pomeni življenje in kaj nam pomeni, da živimo življenje s presajenim organom. Želimo ozavestiti javnost: postani darovalec in s tem nekomu reši življenje.“

Z razstavo želijo opraviti s tabuji o darovanju in presaditvi organov in razlagami pogosti zmotnih prepričanj. Kdo so ljudje, ki so potrebovali transplantacijo? Kako živijo po zdravljenju? Kako zgledajo njihova telesa? Kaj jim pomenijo brazgotine? Kako poteka darovanje organov? Kako naj se pogovorim o svojih stališčih v družini? Kako se opredelim za darovanje? Razstava odgovarja na zgornja vprašanja. Namen razstave je, da v vsakdanjih prostorih brez zadržkov govorimo o darovanju organov, da rušimo nepotrebne tabuje in spodbujamo darovanje. Bolniki po opravljeni transplantaciji in rehabilitaciji pomislijo na tistega, čigar organ nosijo v sebi. In postanejo neskončno hvaležni. Razstava, na kateri žarita življenje in hvaležnost, pri gledalcih spreminja pogled na življenje, na začetke in konce.

Podpora bolnikom, ki čakajo na presaditev organa, je zelo dragocena in to ne samo bolniku. Ko nastopi bolezen je vanjo vpeta vsa družina, zato podporo potrebujejo vsi. Nina vsakega, ki čaka na klic, ki jim bo spremenil življenje, prijazno vabi, da stopi v stik z njimi in da se jim pridruži v društvu. Prav tako vabi tudi tiste, ki so to že doživeli in pa seveda svojce. "Zame je bilo dragoceno, da sem se takrat lahko obrnila na nekatere ljudi, ki so si zame vzeli čas in mi nudili oporo. S tem so zmanjšali vsi strahovi, obenem pa so me opogumili, zaradi česar se je krepila moj moč.“

Z darovanjem organov se v Sloveniji ukvarja pristojna nacionalna organizacija Zavod Slovenija-transplant, ki skrbi za razvoj in delovanje tega področja. Na zavodu si želijo, da bi posmrtno darovanje organov in tkiv postalo običajen del naših življenj in pogovorov z bližnjimi. Prizadevajo si, da bi se večji del slovenske populacije, ki v raziskavah načeloma podpira darovanje v kar 85 %, že v času življenja aktivno opredelil (za ali proti) glede tega vprašanja.

V Sloveniji od organov lahko darujemo srce, pljuča, jetra, ledvice in trebušno slinavko. Tkiva in celice, ki se lahko darujejo, so roženica, koža, kosti, hrustanec, vezi, ligamenti, krvotvorne matične celice, krvne celice, srčne zaklopke in žile. Kako postati darovalec po smrti, je pojasnjeno na spletni strani Slovenija-transplant.

V lanskem letu so na zavodu dosegli nekaj pomembnih mejnikov:

Prvič so presegli število 30 aktivnih darovalcev na milijon prebivalcev (30.66).

Prvič so presegli število 27 dejanskih darovalcev na milijon prebivalcev (27.36).

Prvič so v vseh 11 donorskih bolnišnicah, ki so vključene v nacionalno mrežo, prepoznali najmanj 1 možnega darovalca.

Občutno se je zvišalo soglasje svojcev za darovanje (iz 68 % leta 2022 na 79 % leta 2023).