Kakšna življenjska izkušnja je bilo voluntiranje v Ugandi?

Nepozabna! Definitivno! Je tip izkušnje, ki te pripravi do tega, da stopiš izven sebi že znanih okvirjev. Da poskusiš nekaj novega. Mislim, da bi si vsak izmed nas lahko večkrat dovolil kaj takega. To te samo opomni, da marsikatera stvar ni samoumevna. Mogoče je to neke vrste "reality check". Je pa res, da ta izkušnja ni bila ravno velik izziv s strani strokovnega dela, ker smo pri tem bili zelo omejeni. Ampak to so dejansko bili naši prvi pacienti. Prvič smo za nekoga sprejemali odločitve o zdravljenju in se podpisovali na recepte. In to nam veliko pomeni. Mislim, da je ta odprava bila lep uvod v naše nadaljnje delo. 

Če primerjaš življenje pri nas in v Ugandi, kater so bistvene razlike?

Velika razlika je v življenjskih pogojih, v katerih živijo ljudje. Že pomanjkanje tekoče vode in elektrike je od nas zahtevalo prilagajanje, čeprav to niso stvari, ki bi jih našli samo v Afriki. Nekaj, kar se definitivno močno ločuje od našega okolja, so ljudje. Zdi se mi, da so bolj odprti, pripravljeni na pogovor, tudi ti ko mogoče ni do tega. Istočasno pa so v veliki večini zelo leni in niso navajeni delati toliko kot mi. V bistvu je način življenja tisti, ki jih ohranja na tej točki, kjer so.

Kako so vas ljudje sprejeli?

Na začetku bolj zadržano. Bilo nam je rečeno, da zaposleni niso ravno navdušeni nad prihodom belih zdravnikov, ker to pomeni več dela za njih. Ampak čez čas se je v kliniki razširila pozitivna energija in opazili smo, da tudi oni opravljajo svoje delo z vedno večjim veseljem. Kar pa se tiče ostalih prebivalcev ... Zmeraj so otroci tisti, ki so te najbolj veseli, ko te vidijo. Zato smo tudi mi veselo mahali vsakemu nazaj, se z njimi igrali in podobno. No, nekateri so se razjokali, že samo ko so nas videli tako "blede". O tem sem že pisala v blogih ... Drugače pa moram še reči, da smo velikokrat dobili občutek, da nas ljudje tam dojemajo kot nekakšne vreče denarja in zato je njihova zainteresiranost in gostoljubnost lahko izpadla nepristna. Ne bi rada bila krivična. To je samo moje mnenje. Smo pa velikokrat tudi med sabo debatirali o teh slabih plateh "vmešavanja" zahodnega sveta v njihovo okolje in nudenja pomoči na take in drugačne načine. Bojim se, da zaradi tega postajajo pasivni. Zato se mi zdijo najboljši programi, ki aktivno vključujejo prebivalstvo v spremembe in napredek. Ključ vsega pa je izobrazba.

Kaj točno ste počeli? Ste delo, kot se je odvijalo pričakovali, ali je bilo veliko presenečenj?

Mi smo delali kot neke vrste družinski zdravniki pri nas. Nismo se srečevali z nekim velikim številom tropskih bolezni. Tudi malarije je bilo bolj malo zaradi nadmorske višine, kjer smo se nahajali. Saj smo videli kakšno stvar, ki je pri nas ne bi, že zaradi tega, ker bi pacient pri nas hitreje poiskal pomoč pri zdravniku. Ampak kakšne druge "eksotike" so bile redkost. Je pa res, da tudi če pričakuješ neko stvar, si na koncu vseeno presenečen, ko si postavljen v dejansko situacijo in moraš v praksi izvesti to kar znaš samo v teoriji. Za nas je največja stvar v tem smislu bila izvajanje porodov. A proces učenja je zmeraj vznemirljiv.

Kaj te je najbolj presenetilo, navdušilo, morda kaj tudi razočaralo?

Presenetilo me je to, kako hitro in kako dobro smo se znašli v novem okolju. Kako dejansko nismo zares pogrešali udobja. Ker preden se zares znajdeš v taki situaciji, nisi nikoli prepričan, ali boš zdržal in kako boš reagiral in ali ti bo mogoče po določenem času počil film. Iskreno, jaz sem bila navdušena nad energijo v naši skupini. Bila je super! In zato smo lahko tudi dobro opravili svoje delo. Mi pa ne pade na pamet prav nič, za kar bi lahko rekla, da me je razočaralo.

Si morda dobila drugačen pogled na medicinski poklic?

V teh mesecih sem medicinski poklic samo še bolj vzljubila. Res že komaj čakam, da začnem delati in da se formira skupinica mojih osebnih pacientov. Medicinski poklic pa se mi je zmeraj zdel zelo lep. Pri delu na Bwami je bil morda še bolj izpostavljen ta intimen del odnosa med zdravnikom in pacientom.

Te je dajalo kaj domotožje?

Niti ne. Mogoče zato, ker sem vedela, da se bo vse zelo hitro zaključilo. Še prej, kot bi si želela. Z družinami smo bili praktično stalno v stiku in mogoče nam velikokrat ni uspelo povedati ali izvedeti vsega, kar bi hoteli, ampak saj je lepo, ko pogrešaš nekoga in ko kdo pogreša tebe. Zato je vse samo še slajše, ko se vrneš domov.

Kako ste se razumeli kot ekipa mladih zdravnikov?

Saj sem že večkrat omenila, da je bila sloga na vrhuncu. Energija fenomenalna. In lahko bi še nadaljevala v presežkih. Ti štirje meseci so nas zelo zbližali in mislim, da bi se ostali strinjali z mano, če rečem, da smo postali dobri prijatelji. Veliko smo se smejali in dobre volje so se nalezli tudi drugi sodelavci v kliniki. Vse to pa ti pomaga pri opravljanju dela, kar se da najbolje, pri iskanju kompromisov, sodelovanju.

Bi študentom medicine svetovala takšno delo, naj se tudi sami podajo na podobno izkušnjo?

Sigurno bi to priporočila vsakemu, ki si želi novih izkušenj. Vsakemu, ki si želi še neke dodatne dimenzije pri delu zdravstvenega delavca. Mislim, da je taka izkušnja zelo dobra za obe strani: tako za tiste, ki sprejemajo pomoč, kakor za naše zdravnike. Učimo se drug od drugega.

Kaj je tisto, kar je tvojo izkušnjo v Afriki najbolj zaznamovalo, po čem si jo boš zapomnila?

Po tem, da mi je še bolj približala medicino in mi pomagala pri nabiranju samozavesti pri delu. Nekaj, kar nikoli ne bi mogla izpeljati pri nas, je porod. Tako da lahko rečem, da me je Blessing zaznamovala. Definitivno pa imam en kup lepih spominov, ki jih bom lahko zmeraj nosila s sabo. In za to sem hvaležna!