Vse do samega začetka spopadov je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski kljub opozorilom ameriških in britanskih obveščevalnih služb dvomil, da bo kopičenje ruskih sil ob meji dejansko pripeljalo do invazije. Menil je, da gre zgolj za novo provokacijo in pritisk ruskih oblasti, a je kljub temu pričel s pripravami na morebitno vojno.

V Rusiji so obtožbe o načrtovanju invazije sprva zanikali, hkrati pa so objavili vrsto zahtev, med drugim naj zveza Nata preneha z aktivnostmi v vzhodni Evropi in se odreče nadaljnjemu širjenju. V Natu so te zahteve zavrnili, Putin pa je 24. februarja, potem ko je separatistični republiki Lugansk in Doneck priznal kot neodvisni ljudski republiki, odredil napotitev vojakov v Ukrajino.

Kljub splošnemu pričakovanju, da bo ruska vojska hitro porazila ukrajinske sile, se to ni zgodilo. Predvsem v okolici Kijeva so Rusi naleteli na srdit odpor in cilja, da bi strmoglavili ukrajinske oblasti, niso mogli doseči.

Po petih tednih vojne je Rusija opustila obleganje Kijeva in svoje sile premestila na vzhod države. Kmalu zatem pa so v javnost prišla poročila, da so v kijevskem predmestju Buča našli veliko število trupel civilistov. Pokoli v mestu so sprožili buren odziv mednarodne javnosti, mnogi pa so ruske sile obtožili vojnih zločinov.

Ruska vojska se je aprila po začetnih porazih ter počasnemu napredovanju v okolici Kijeva in na severu države osredotočila na "popolno osvoboditev" Donbasa. Ruske in proruske sile pa zdaj nadzirajo celotno regijo Lugansk in še naprej postopoma napredujejo v regiji Doneck. Prav tako Moskva na zasedenih ozemljih načrtuje referendume, da bi si zagotovila izgovor za priključitev ozemelj Rusiji.

V zadnjih dneh je v središču pozornosti tudi jedrska elektrarna v Zaporožju zaradi obstreljevanja njene bližnje okolice. Mnogi so posvarili pred možno jedrsko katastrofo, ruski predsednik pa je po več pozivih naposled le pristal na napotitev misije Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) v Zaporožje.

Mednarodna skupnost se je hitro odzvala na rusko agresijo in takoj sprejela drastične sankcije, usmerjene proti posameznikom, bankam in podjetjem v državni lasti. Sankcije so se potem še dodatno širile, namenjene pa so predvsem temu, da bi oslabili zmožnosti Kremlja za financiranje vojne.

Med odmevnejšimi sankcijami je bila zamrznitev sredstev ruske centralne banke in izključitev nekaterih ruskih bank iz mednarodnega sistema za izmenjavo finančnih podatkov Swift. Prav tako so članice EU dosegle dogovor o prepovedi uvoza ruske nafte v EU. Do konca leta naj bi se v EU odpovedali 90 odstotkom ruske nafte. Naslednja v nizu sankcij bi lahko bila tudi splošna prepoved izdaje turističnih vizumov za vse ruske državljane.

Sankcije sicer doslej niso imele takšnega vpliva, kakršnega si je Zahod želel. Rusija se je namreč na nove morebitne sankcije začela pripravljati že leta 2014 po priključitvi Krima in je postala veliko bolj samozadostna. Poleg tega so se ji dejansko prihodki od prodaje energentov zaradi zvišanja cen še okrepili. Na drugi strani pa je Evropa - zlasti Nemčija - zaradi velike odvisnosti od ruskega plina v velikih težavah, ki se že odražajo tudi v ohlajanju gospodarstva. Evro je začel močno izgubljati vrednost, rubelj pa se spet krepi.

To sicer povzroča vse več nezadovoljstva v Evropi, a politični voditelji zaenkrat ne omahujejo in nameravajo vztrajati pri podpori Ukrajini, tako vojaško kot politično, saj da je ruska agresija v temeljih zamajala varnostno arhitekturo v Evropi in svetu. Konflikt je tudi vrnil ameriško pozornost nazaj v Evropo, zveza Nato pa je doživela pravcat preporod. Okrepilo se je vzhodno krilo zavezništva, Švedska in Finska pa sta se celo odločili odreči dosedanji nevtralni drži in zaprosili za članstvo v Natu. Voditelji članic EU pa so konec junija Ukrajini in Moldaviji podelili status kandidatke za članstvo v EU in jima tako simbolično poudarili svojo podporo.

Razmere v Ukrajini so medtem prerasle tudi v humanitarno krizo, spremenile so svetovno prehransko in energetsko varnost ter sprožajo vprašanja o strukturi globalne varnosti.

Po podatkih visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) je od začetka invazije iz Ukrajine zbežalo več kot 6,6 milijona ljudi, še sedem milijonov pa naj bi bilo notranje razseljenih. Prav tako je bilo od konca februarja do sredine avgusta zabeleženih več kot enajst milijonov prehodov meje iz Ukrajine v EU. V istem obdobju pa je bilo več kot 4,7 milijona prehodov tudi v obratni smeri, pri čemer je šlo večinoma za begunce, ki so se že odločili za vrnitev domov.

Ukrajina in Rusija sta julija v Istanbulu ob pomoči Turčije in Združenih narodov sklenili dogovor za ponovno vzpostavitev izvoza ukrajinskega žita iz pristanišč ob Črnem morju. Doslej je skupno ta pristanišča zapustilo že 27 plovil z žitom in gnojili.

24. avgusta sicer ne bo minilo le pol leta od začetka invazije, temveč bo Ukrajina praznovala še 31. obletnico razglasitve neodvisnosti. Na osrednji ulici Hreščatik v Kijevu je že razstavljenih na desetine kosov uničenih ruskih oklepnikov in vojaške opreme. Gre za priznanje obrambnim prizadevanjem ukrajinske vojske, hkrati pa za posmeh Putinu, ki je v začetku invazije pričakoval, da bo Kijev zavzel v treh dneh. Po drugi strani pa se Ukrajinci pripravljajo tudi na morebitno posebno praznično presenečenje iz Rusije; Zelenski je že opozoril, da bi Rusija lahko poskusila storiti "nekaj posebej krutega" v naslednjih dneh.