Na Redditu je zapisala: "Ko sem zanosila, sem si želela le splava, nikoli nisem hotela postati mama. To se je zgodilo med menjavo kontracepcije. Vedno sem mislila, da imava enak pogled glede otrok, vendar je bil tako vesel, ko sem mu povedala, in potem zgrožen, ker sem želela narediti splav." Pomirila se je, saj je verjela, da bo oče otroka ob njej na vsakem koraku - toda mesec dni pred rojstvom sina je izginil. Dodala je: "Ves čas sem si govorila, da bo vse v redu, da mi bo pomagal, da to ne bo uničilo mojega življenja. Lahko bi se namreč vrnila v šolo in dokončala študij."

"Prebrala sem vse objave na forumih za mamice in objave mamic na Redditu, ki so govorile, kako vesele so, da se niso odločile za splav in kako zelo obožujejo svojega otroka. Prepričala sem se, da jim verjamem."

"Mesec dni pred rojstvom je odšel. Izginil. Nič ga bilo več. Ostala sem sama. Bilo je prepozno za splav. Zamudila sem priložnost, da bi bila svobodna. To mi je ukradel." Ko je začela razmišljati o možnosti posvojitve, so se njeni prijatelji in družina začeli obnašati do nje kot do 'pošasti', njena mati pa je bila še posebej kruta.

"Storila sem drugo največjo napako. Popustila sem še enkrat in ga obdržala," je dejala. "Nikoli nisem bila deležna poplave ljubezni in čustev, o katerih govorijo drugi. Čutila sem preveč odpora, da bi ga dojila. Vsi so mi govorili, naj počakam šest mesecev, in bom otroka vzljubila bolj kot karkoli drugega. To se ni zgodilo. Bila sem bolj nesrečna kot kdaj koli prej. Vsi so rekli, da je to poporodna depresija, zato sem zaradi zdravnikov, terapij in zdravil, zapadla v dolgove. Nič ni pomagalo. Potem so mi rekli, naj počakam eno leto, da je normalno biti nesrečen. Vendar si ne morem predstavljati, da bi bil odpor do lastnega otroka lahko normalen."

"Vso svojo otroško dobo sem se pretvarjala, kako sem se počutila, in enako počnem zdaj. Moja mati je bila izredno kruta, zato sem si rekla, da si ne smem dovoliti, da bi to storila njemu." Kmalu po prvem rojstnem dnevu sina se je odločila, da resno razmisli o tem, da bi ga oddala v posvojitev, ker tega ne more več prenašati. Postopek je trajal šest mesecev - ko je bil malček star približno 18 mesecev, je odšel v drugo družino.

"To je bilo po dolgem času prvič, da sem se počutila svobodno. Jokala sem od sreče," je dodala. "A za vse svoje prijatelje in družino so morale biti te solze posledica žalosti. Sita sem pretvarjanja. Sita sem, da me vidijo kot 'žalostno, premlado mamo', ki se je morala odreči svojemu otroku. Ljudje preprosto ne morejo sprejeti dejstva, da nekatere ženske resnično nočejo biti mame. Želim iti v novo okolje, da nikoli več ne bom pomislila na to. Bila sem tako naivna. Nikoli ne bi smela dovoliti, da bi me kdo prepričal, da se bodo stvari spremenile. Nikoli ne bi smela dvomiti vase."