Simpozij je bil sofinanciran s strani Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS (ARIS) v okviru temeljnega raziskovalnega projekta Kulturno-zgodovinski vidiki staranja: izkušnje, reprezentacije, identitete, med 15. in 16. novembrom pa so se na njem zvrstile predstavitve interdisciplinarnih prispevkov, ki so na različne načine in z raznolikih zornih kotov osvetlili pluralnost in heterogenost na starost vezanih percepcij in reprezentacij od zgodnjega novega veka do sodobnosti.

Poleg slovenskih raziskovalcev s področja zgodovinopisja in sociologije, tako z Znanstveno-raziskovalnega središča, kot tudi z Inštituta za novejšo zgodovino, ZRC SAZU, Inštituta za narodnostna vprašanja, Univerze v Ljubljani in Novi Gorici, Slovenskega šolskega muzeja, so na hibridni konferenci sodelovali tudi gostje s Hrvaške (Univerza v Pulju), iz Avstrije (Univerza v Gradcu), Italije (European University Institute), ter Švice (Univerza v Baslu) in Švedske (Univerza Lund). V prvem dnevu konference je bil poudarek na različnih, prepletajočih se temah iz zgodovine starosti, zlasti na socialni oskrbi, zdravju, konceptu dolgoživosti ter osebnim izkušnjam staranja, in sicer v časovnem loku od srednjega in zgodnjega novega veka do prvih desetletij 20. stoletja. Drugi sklop konference je bil posvečen na eni strani vizualnim in literarnim reprezentacijam staranja in starosti v preteklosti in sodobnosti, na drugi pa nekaterim vidikom odnosa do starosti ter doživljanja staranja v sodobni družbi in v družbi 20. stoletja.

Namen konference je bil predvsem izpostaviti pomembnost raziskovanja kulturnih in družbenih reprezentacij starosti, ki so predmet analize različnih strok - poleg zgodovine so svoje pristope k problemu predstavili tudi strokovnjaki s področja sociologije, psihologije, umetnostne zgodovine, antropologije, kulturologinje in literarnih ved, ter tako poudarili pluralnost in heterogenost dojemanj in percepcij, povezanih s starostjo in staranjem kot univerzalnim procesom, ki zadeva vse družbe, a vendarle sproža različne odzive in na različne načine oblikuje medčloveške odnose.

V splošnem so ugotovitve konference, da je politika 19. stoletja ustvarila mit o "zlati dobi starostnikov", kakršna naj bi vladala pred pojavom industrije, in v kateri so starostniki živeli v večgeneracijskih družinah svojih otrok, ta mit pa je v povezavi s podeželskim prebivalstvom vztrajal vse do 80. let 20. stoletja. A že ljudsko izročilo, zbrano v istem času, opozarja na precej bolj kompleksne izkušnje starosti. Podeželski vsakdan, torej vsakdan večinskega prebivalstva na Slovenskem, so zagotovo zaznamovali medgeneracijski odnosi s svojimi obligacijami (npr. preživitki, upravljanje rizikov preživetja in varovanja rodbinskih vrednot, predajo kmetije zaradi obvarovanja pred služenjem vojske), solidarnostjo in konflikti. Zaznamovala ga je delavnost kot tradicionalna vrednota (samo)oskrbnih gospodinjstev, ki je omogočala preživetje. A je bila delavnost hkrati moralni imperativ dominantnih družbenih skupin, ki ga je v podeželsko okolje prinašala socializacija in discipliniranje v okviru izobraževanja (šolanja). Starost v 19. stoletju v našem prostoru pride v središče družbenega ukvarjanja (umetnosti, literature, družboslovja, prava in politike) zaradi številnih vzrokov, ki so v marsičem podobni sodobni družbi: večanja števila starostnikov, širjenja industrije, širjenja potrošništva, ki že naslavlja tudi modele zdravega življenja, ki omogočajo daljše življenje, idej o univerzalnem starostnem zavarovanju in tudi zaradi staranja voditeljev države. Zato so lahko podobe in izkušnje starosti izrazito ambivalentne.

Četudi so družbene in kulturne prakse ukvarjanja s starostjo pogosto prikrite, vendarle razkrivajo kode, ki v marsičem zaznamujejo tudi postmoderno družbo. Družbenim in ekonomskim okoliščinam se pridružujejo še biološke okoliščine, saj je staranje in zlasti daljše obdobje starosti povezano z boleznimi in fizičnimi omejitvami. Prispevki so se ukvarjali tudi z vprašanjem, ali so določene kulturne podobe starosti povezane s strahom pred zmožnostjo preživetja, različnimi občutki minevanja in smrti, ali s strahom pred izgubo statusa in vpliva, ali pa nemara s fascinacijo nad tistimi redkimi posamezniki, ki aktivno doživijo visoko starost.