Tomaž Banovec iz Zveze društev upokojencev Slovenije je tako opozoril, da dvig proračunskih sredstev za stanovanja na 0,4 odstotka BDP v letu 2020 pomeni 200 milijonov evrov težak ukrep, vendar v proračunih do leta 2022 tega premika sredstev ni zaznati. Prav tako ni akcijskega načrta z zaporedjem ukrepov, kako priti do 10.000 novih najemnih stanovanj.

Banovec je ob tem naštel nekatere druge možne ukrepe. Določen potencial vidi npr. v gospodinjstvih, ki imajo prevelika stanovanja in ki hkrati niso prenaseljena. V lanskem letu je bilo tako od 115.900 stanovanj, kjer so živeli starejši od 65 let, kar 74.800 takšnih, kjer je živela samo po ena oseba.

Franci Gerbec iz Slovenskega nepremičninskea združenja FIABCI Slovenija je menil, da v sistemski zakon ne moremo zapisati stvari, ki bi morale biti predmet posebnih zakonov, kot bi lahko bil zakon o pospeševanju stanovanjske gradnje. Sedanjemu osnutku je očital "preveč improvizacij" in odsotnost finančnega kritja.

Vlada bi morala po njegovem prepričanju narediti bilanco izvajanja stanovanjskega programa ter izdelati nacionalni razvojni program s tega področja s konkretnimi cilji in številkami. Obenem je Gerbec posvaril pred političnim voluntarizmom, saj z zakonom ni mogoče nadomestiti tržnih mehanizmov.

Tudi direktor Stanovanjskega sklada RS Črtomir Remec, ki je sicer navedel številne izvedene in načrtovane aktivnosti sklada za pridobitev dodatnih stanovanj, je ocenil, da bi bila poroštva za stanovanjske kredite in ostale ukrepe, ki zahtevajo neko finančno osnovo, bolje uvrstiti v poseben zakon. Sicer pa niti Gerbec ni Remec nista prepričana, da bo novi stanovanjski zakon predstavljal dovolj močan vzvod za zagotovitev potrebnih 200 milijonov evrov iz proračuna.

Za predstavnico Mladinskega sveta Slovenije Anjo Fortuna predvideni zakonski ukrepi niso zadovoljivi. Tako je po njenih besedah premalo govora o neurbanih območjih in reševanju stanovanjske problematike študentov in mladih. S tem v zvezi na področju najemnih stanovanj pogreša prožnejše rešitve, ki bi omogočale tudi selitev.

V drugem delu posveta so se osredotočili na ukrepe za aktivacijo praznih stanovanj. Davčni strokovnjak Dušan Jeraj iz Taxgroupa je spomnil, da se pri nepremičninah nikoli ne ukvarjamo samo z enim davkom, pač pa vse dajatve skupaj vplivajo na investicijsko politiko. Jeraj ob tem ne verjame, da bi lahko država pomembno vplivala na število stanovanj, ki bodo oddana v najem.

Ker država nima pravih ukrepov, s katerimi bi nadzirala trg nepremičnin, nima smisla uporabljati "palice", ampak bi bilo primerneje uporabiti "korenček". Tako bi se država morala predvsem ukvarjati z vprašanjem, kaj lahko lastnikom nepremičnin ponudi, da se bodo ti odločili za oddajanje v najem. Omenil je olajšave ali ugodnejšo obdavčitev.

Edo Pirkmajer iz Združenja lastnikov nepremičnin Slovenije je izpostavil, da se po eni strani najemodajalci "srečujejo s povsem tržnimi odnosi, ko gre za ustvarjanje stanovanja", po drugi strani pa se, ko pride do najema, pričakuje čim nižjo najemnino. Prav zato bi bilo po njegovem smiselno vse spodbude za reševanje stanovanjskega problema označiti kot socialne transferje.

Na področju zakonodaje pa je Pirkmajer ocenil, da bi bilo treba dati možnost odpovedi najemnih razmerij, sklenjenih za nedoločen čas, pri izpraznitvi stanovanj pa se je zavzel za uvedbo inštituta izpraznitvenega naloga.

Na razmeroma majhen fond najemnih stanovanj v Sloveniji je opozoril Simon Starček iz FIABCI Slovenija, po čigar besedah bi samo v Ljubljani do leta 2025 potrebovali 16.000 tovrstnih stanovanj, na ravni države pa se bližamo številu 30.000 stanovanj za potrebe različnih skupin prebivalstva. Obenem je izpostavil razkorak, do katerega včasih pride med oglaševanimi in realnimi cenami najemnin. Tako v praksi obstajata dve najemni pogodbi - ena "za državo", ki predstavlja osnovo za odmero davka, in druga, višja, ki predstavlja dejansko ceno najema.