Gospa je v zapisu, ki je zaokrožil po družbenem omrežju, pojasnila, da je invalidka, ki brez pomoči bergel in hojice zelo težko hodi. V nedeljo, 29. maja, se je odpravila na koprsko mestno plažo, saj lahko pusti avto na pločniku blizu vhoda – kar ji je dovoljeno z evropsko nalepko invalidov – ter se s hojico sprehodi do nekaj metrov oddaljenega kopališča.

Po osvežilnem plavanju se je vrnila do avtomobila, a je bil na njeno presenečenje zadnji vhod na kopališče zaklenjen, do drugega, glavnega izhoda pa je bilo zanjo predaleč. "Po neuspelih poskusih izvedeti, kdo ima ključ, se odločim in pokličem koprske dežurne redarje. Nisem se pritoževala ali jezila, le vprašala sem ga, ali morda ve, kam naj se obrnem po pomoč," je opisala dogajanje tisto nedeljo.

Redar ji je po telefonu obljubil, da bo poskusil priklicati osebo, ki skrbi za te stvari. Na njeno veliko presenečenje sta se nedolgo zatem k plaži pripeljala dva občinska redarja, Damjan Jerman in Aleksander Petrović. Prišel pa je tudi fant s ključi in odklenil zaklenjena vrata.

"Meni je to njuno dobrosrčno dejanje privabilo par solz po licu, tako zelo dober občutek je bil – pomemben si, mar jim je. Prišla sta osebno, da se prepričata, ali bom deležna vse pomoči, ki jo potrebujem," je ganjena domačinka.

Zapis domačinke, ki kroži po Facebooku. 

Njene izkušnje z redarstvom na Obali so samo pozitivne, pravi, da so redarji zelo prijazni in v veliko pomoč invalidom. Veliko dobrih izkušenj ima tudi s piranskimi redarji, ki so ji vsakič, ko jih je prosila za pomoč, svetovali in dovolili parkirati čim bližje morju. "Ker se večkrat peljem na drugi konec Slovenije, imam izkušnje tudi z drugimi redarji. Ne rečem nič slabega o njih, lahko pa rečem, da jim manjka tak človeški in prijateljski odnos, ki ga znajo vzpostaviti naši obalni redarji, kljub napornemu delu s turisti," je dodala in se še enkrat zahvalila vsem obalnim redarjem.