Sej veste, kako je z otroškimi sanjami. Čist razum deluje zelo preprosto. Vsak nov dan je dogodivščina, vsak trenutek je poln. Vse je na dlani. Nekje na poti večina pozabi ta primarni občutek, ki generira uspeh v življenju. Dovolimo, da nam sanje ukradejo drugi. Posledično večino življenja iščemo razloge za neuspeh izven sebe. A rešitev je tako preprosta in tako komplicirana hkrati, da se zdi, kot da gre za neko božansko šalo. Nihče nam sanj ne more odvzeti, nihče nam jih ne more ukrasti. To storimo sami. In ko pozabimo magičnost kreacije, s katero smo rojeni na ta svet, sledi interpretacija razuma, ki odmahne z roko, češ - saj gre za otroške sanje. A zmagovalec je tisti, ki si v tem svetu dovoli ostati otrok. In sanjati.

Kaj naj bi bila primorska univerza, če ne vsota vseh sanj ravno tistega partizana? Človeka, ki ni smel uporabljati maternega jezika v javnem prostoru. Človeka, ki so mu spremenili priimek, ker ni bil primeren za javno rabo. Človeka, ki je bil primoran v osnovni šoli komunicirati v tujem jeziku.  

Če je sposobnost govorne komunikacije tista ključna točka diferenciacije, ki nas je ločila od živalskega sveta, je potem sposobnost prenašanja znanja evolutivni moment, ki nas je kot vrsto popeljal v neslutene višave. Univerza bi morala biti hram učenosti in oltar znanosti. Ta trenutek je Univerza na Primorskem žal vse drugo. 

Politikanstvo, zasledovanje parcialnih materialnih in egoističnih interesov, maščevanje, ustrahovanje, predvolilna aritmetika z glasovi, ki meji na kaznivo dejanje, obračunavanje z novinarji, obljubljanje pozicij in predvsem ogromno število zaposlenih, ki v vsem tem kaosu - kar je logično in človeško - trepetajo pred izgubo delovnega mesta. Univerza - ta trenutek - je žal vse to. 

Če je cesar resnično nag, naj nekdo že vendar to pove 

Univerza kot institucija, ki bi zaradi posebnega pomena, ki ga v luči zgodovinskih dogodkov ima, morala biti svetilnik razvoja in moralni, etični spomenik slovenskega naroda na Primorskem, je postala plen ljudi, ki so nedvomno pozabili na njihove otroške sanje. Cena, ki so jo pripravljeni plačati za osebne parcialne interese, je zaradi skupnega interesa vseh nas, ki dihamo in živimo ob njej, absolutno previsoka.

Čas je, da nekdo vendar že pove, da je cesar nag. 

Zato so jutrišnje volitve nedvomno zgodovinski trenutek in predvsem čas odločitve za vse, ki bodo s svojim glasom odločali o prihodnosti Univerze. Ali se bo kaos nadaljeval, ali pa bo odločitev prinesla mir. Mir, ki je nujno potreben, da se kaos utiša, in da tiste otroške sanje o Univerzi znova pridejo na plano. Kdo prinaša mir in kdo kaos, je vprašanje, na katerega si odgovorite sami. 

Vrnite univerzi mesto, ki ji pripada.