Zakaj menite, da bi šola morala biti otrokom prijazna, če gre pa le za vzgojno ustanovo, katere glavni cilj je izobraževanje? 

Strinjam se, da je šola vzgojna ustanova, ki izobražuje. Toda šola je še veliko več: v njej so učitelji, so učenci, so drugi zaposleni. Šola so torej v prvi vrsti ljudje, ljudje z razumom in čustvi. Včasih niso poznali drugačnih pristopov kot le podajanje informacij in zato je razumljivo, da so poudarjali le razum. Še par desetletij nazaj niti strokovnjaki niso imeli pojma o otroških možganih. Zdaj pa vendarle vemo, da nismo le skupek razuma, ampak da je čustvena inteligenca enako pomembna kot vse ostale. Mi pa v učnih načrtih ta del še vedno ignoriramo.

Zakaj se to dogaja, česa nas je strah?

Resna težava je v tem, da se ljudje sprememb na splošno bojimo in zaradi strahu ohranjamo status quo. Isto se dogaja na  ministrstvih, tudi na ministrstvu za šolstvo – spremembe se dogajajo prepočasi, sistemi so zastareli in v marsičem neprijazni do zaposlenih v vrtcih ali šolah. V terapevtskem delu se srečujem ravno s to populacijo strokovnih delavcev, ki so zaradi okostenelih pravil povsem izmučeni in na robu izgorelosti, v šolskem sistemu pa povsem spregledani, saj štejejo le rezultati. 

Katja Knez Steinbuch

Je to posledica današnjega časa, kako je bilo nekoč?

Včasih je bilo tega manj, ker tudi ni bilo takšnih pričakovanj. Pričakovanja sicer res lahko vedno pomenijo tudi napredek, strokovne delavce pa postavijo v situacijo, ko so primorani poskrbeti zase.

Na kom leži odgovornost za izboljšanje stanja?

Ministrstvo za šolstvo se sicer marsičesa že zaveda in v primeru vrtcev na papirju dopušča nižje normative (npr. več zaposlenih), ampak to predaja v odgovornost občinam. Tam pa se vse ustavi, saj občine praviloma tarnajo, da ne dobijo dovolj finančnih sredstev. 

Za denar gre torej?

V glavnem res. Če vprašate vzgojiteljice, česa si najbolj želijo na delovnem mestu, vam vse odgovorijo isto: nižje normative in daljšo sočasnost - sočasnost je beseda, ki je vsaki vzgojiteljici še kako domača. Ampak za to zaenkrat ni posluha. V praksi to pomeni, da ustvarjamo sisteme, kjer zaposleni trpijo zaradi pomanjkanja denarja - kjer morajo vzgojiteljice ob hitrih uvajanjih otrok v vrtec poskrbeti za 14 jokajočih otrok. Si predstavljate, kako čustveno naporno je to, poslušati jok neprenehoma več ur, rok za tolažbo pa ni dovolj? 

Ali obstaja kakšna rešitev?

To bi lahko rešili vsaj s prostovoljnim delom in medgeneracijskimi programi. Seveda tudi s posluhom za zaposlene: da bi jih slišali v tem, da potrebujejo dodatno pomoč in temu vendarle namenili več finančnih sredstev. Naši vrtci so sicer glede na tujino odlični, ampak obstaja še veliko manevrskega prostora za izboljšave.

Zaposleni so torej spregledani?

V veliki meri so in razlike med plačilnimi razredi v vrtcih so prevelike. Resna težava je tudi v tem, da se v praksi ne upošteva razvoja znanosti. Ali ga strokovnjaki na ministrstvih ne spremljajo, ali pa ga slabo podajajo v prakso šol in vrtcev. Včasih se zdi, kot da novosti v Slovenijo prihajajo z 20 letno zamudo in programi, ki jih posredno financira tudi ministrstvo za šolstvo poučujejo zastarele tehnike, kot so npr. time out in jih še vedno podajajo kot noviteto, medtem ko jih drugje že desetletja ne uporabljajo več.

SVO ima veliko število kvalitetnih predavateljev

Kaj pa formalna dodiplomska izobraževanja, tam je drugače?  

Študenti pogosto potarnajo, da se na pedagoški fakulteti o razvoju možganov in kaj to pomeni v vrtčevski praksi še vedno ne učijo dovolj. Ko pridejo na naša izobraževanja, to znanje kar posrkajo vase.

Študenti pedagoške imajo torej voljo do učenja?

Absolutno jo imajo, seveda pa ne vsi. Kar je sicer pričakovano. Od zunaj pa bi rekla, da marsikatera tovrstna težava izvira iz tega, ker si ne upamo zvišati pogojev za vpis na fakultete, predvsem na tiste smeri, ki zahtevajo delo z ljudmi, z najbolj ranljivimi skupinami (otroci in bolniki). Zato se velikokrat pohecam, da bi na medicinsko, pedagoško in filozofsko fakulteto dodala obvezne vsebine za osebno rast.

V čem pa so vaša izobraževanja drugačna?

Kvalitetnih izobraževanj je pri nas veliko, SVO je specifično v tem, da smo res pridobili veliko število kvalitetnih predavateljev, ki sledijo novim raziskavam, pa tudi sami izhajajo iz prakse. Del izobraževanj pa je tudi brezplačnih, ker si res želimo, da bi dosegli čimvečje število udeleženih. Več informacij pa si lahko preberete tudi na spletu.