RKS - Območno združenje Koper (Rdeči križ Koper) ponuja dva programa: zavetišče za brezdomne osebe z individualno obravnavo ter nastanitveno stanovanjsko podporo za brezdomne osebe za območje koprske in ankaranske občine. V zavetišču lahko sprejmejo največ 14 oseb, trenutno se jih v njem nahaja 12, v nastanitvenih bivalnih enotah pa je vključenih 11 oseb, kar pomeni, da je prostora še za dve osebi, so pojasnili za naš portal. V Sprejemališču in zavetišču programa Kažun Piran, ki ga vodi Center za socialno delo (CSD) Južna Primorska, je trenutno začasno nastanjenih sedem uporabnikov. V celoti imajo sicer na razpolago 12 ležišč.

V Dnevnem centru za brezdomce Bertoki, ki ga vodi Škofijska Karitas Koper, dnevno sprejmejo toliko ljudi, kolikor jih obišče. "Obisk našega centra je prostovoljen in ljudje pridejo po potrebi. Uporabnikom nudimo možnost, da poskrbijo za svojo osebno higieno ter ponudimo paket s prehrano enkrat na teden. Ob tem razdelimo hrano iz morebitnih donacij, ki jih dobimo čez teden," so delovanje dnevnega centra opisali v koprskem Karitasu. Dnevno jih v povprečju obišče okoli sedem ljudi. V letošnjem letu so zabeležili 55 različnih uporabnikov. Odprto imajo vsak delovnik po šest ur, in sicer ob ponedeljkih, sredah in petkih od 8. do 14. ure, ob torkih in četrtkih pa od 12. do 18. ure. Po potrebi nudijo tudi psihosocialno pomoč.

Epidemija je težave brezdomnih še poglobila 

Po analizi podatkov za leto 2019 ter za leti 2020 in 2021 v koprskem Rdečem križu ugotavljajo, da so številke podobne: "Po naših ocenah je stagnacija posledica zapiranja v času razglašene epidemije, ko smo sprejemali samo nujne primere in je bilo prehodov med občinami zaradi veljavnega odloka bistveno manj kot v preteklih letih. Vsako leto se namreč zaradi ugodnejših klimatskih razmer na naše območje preseli nekaj novih uporabnikov socialno varstvenih storitev. Opažamo pa stalno povečevanje števila uporabnikov v programu nastanitvenih bivalnih enot, kar pripisujemo širitvi programa ter večji prepoznavnosti programa v okolju." Ob tem opozarjajo, da težave v povezavi z brezdomstvom prihajajo z zamikom.

Po drugi strani v koprski enoti Karitasa opažajo, da je epidemija hudo vplivala na njihove uporabnike. V primerjavi z lanskim letom je sicer število nekoliko upadlo, a po njihovi oceni to ne pomeni, da je brezdomnih oseb tudi v resnici manj. Upad števila uporabnikov dnevnega centra v Bertokih pripisujejo izolaciji in restrikcijam, v zadnjem času pa težavam z izpolnjevanjem PCT pogojev. "To zaznavamo kot še večjo stigmatizacijo brezdomnih, ki se tako še bolj umikajo na rob družbe," opozarjajo. Tudi v Kažunu Piran se strinjajo, da je epidemija z vsemi negativnimi vplivi močno poslabšala bivalne in socialne razmere ljudi, ki sicer bivajo v neurejenih in začasnih skupnih gospodinjstvih, v slabo reguliranih, črnih ali finančno precenjenih podnajemih sobicah, zanemarjenih zasebnih podnajemih, ki ne zagotavljajo niti minimalnih standardov za zdravo in varno bivanje. 

V Zavetišču za brezdomce v Slovenj Gradcu so po pisanju STA opazili, da je bila brezdomnost v času epidemije pogosto posledica nasilja v družini in posledično odrejenih prepovedi približevanja. Tudi Rdeči križ Koper beleži nekaj primerov brezdomnih kot posledice ukrepa prepovedi približevanja oz. je brezdomstvo posledica nasilja v družini, a kot pravijo, gre za posamezne primere, zato zaenkrat ne morejo govoriti o porastu oziroma tovrstnem vplivu epidemije na razloge za brezdomnost.

Podobno pravijo v Škofijski Karitas Koper, kjer takšnih primerov niso zaznali: "Naši uporabniki so pri nas dlje časa, že nekaj let. Do pandemije so uspeli narediti kar nekaj korakov k bolj primernemu načinu življenja, živeli so v stanovanju, imeli so službe, v času epidemije pa so se te zadeve pri nekaterih zamajale in lahko pričakujemo, da bodo v kratkem spet na ulici." Da bi se to dogajalo, niso opazili niti v Kažunu: "Pri nas se to ni dogajalo, saj je ukrep začasne narave in se je povzročitelj v večini primerov po prenehanju ukrepa vrnil domov."

So se razlogi za brezdomnost v času epidemije spremenili?

Razlogi za brezdomnost so ne glede na epidemijo zelo različni in kompleksni, največkrat gre za kombinacijo več težav hkrati. "Zaenkrat ne opažamo, da bi se razlogi za brezdomstvo v obdobju epidemije bistveno spremenili," pravijo v Rdečem križu, a dodajajo, da se to lahko zgodi na daljši rok. Imeli so denimo nekaj primerov, ko so bili ljudje oškodovani zaradi oteženega dostopa do pomembnih institucij, kot sta center za socialno delo ali upravna enota.

V Škofijski Karitas Koper so opazili, da se je zaradi epidemije stanje poslabšalo predvsem tistim, ki se pred izbruhom koronavirusa niso uspeli bolje vključiti v družbo. "Povečalo se je skvotanje in zadrževanje v ostalih neprimernih bivališčih, kot so šotori na obrobju mesta ipd. Od tam pa mnogi ne pridejo po pomoč niti do nas. Definitivno se je povečalo t. i. nevidno brezdomstvo," pojasnjujejo.

V največji meri so razlogi za brezdomnost težave z različnimi oblikami odvisnosti, težave v duševnem zdravju, zdravstvene težave in nezaposljivost. Brezdomne pogosto postanejo osebe po odpovedi najemniškega razmerja, po razpadu partnerske zveze, osebe z neurejenim statusom, priseljenci, deložirani in dolgotrajno brezposelni. "Največkrat gre za težave, ki jih človek ni več zmožen reševati, ko se mu zgodi nekaj takega, kot je na primer razpad družine," pravijo v Dnevnem centru za brezdomce Bertoki, kjer ugotavljajo tudi, da so se v času epidemije ljudje ostreje odzivali na nove okoliščine, zaradi česar je bilo več konfliktov in napetega vzdušja. Sicer pa bistvenih razlik v populaciji njihovih uporabnikov niso zaznali.

'Lockdown' je brazdomcem odvzel vse

V Kažunu med najpogostejšimi razlogi za brezdomnost – med epidemijo, pa tudi sicer – navajajo izgubo nastanitve, izgubo zaposlitve in pojav 'lockdwona'. Slednji je "kot ukrep za zmanjševanje tveganj za okužbo zanimivo prispeval k temu, da so jim bile odvzete primarne dobrine, kot je zaprtje javnega vodovoda, javnih WC-jev in tušev, gostinskih lokalov. Nekateri so nudili prehrano v zameno za občinske bone za prehrano, pozimi so tudi prespali na pokritih terasah; pa tudi knjižnic, kjer so mnogi preživeli dnevne ure pod streho". Kot poseben pojav epidemije so izpostavili mandatne kazni za gibanje brezdomnih na javnem prostoru, ki je njihov edini legitimni dom, še posebno po 22. uri. 

"Na cesti" živijo predvsem starejši od 50 let

V zadnjem obdobju se ni bistveno spremenila niti starostna struktura brezdomnih oseb. "V zavetišču in bivalnih enotah je skupina vključenih oseb bolj ali manj stabilna, uporabnike poznamo in z njimi delamo že več let. Povprečna starost vključenih v program zavetišča je 51 let in 57 let v bivalnih enotah," so pojasnili v Rdečem križu Koper.

Podobno se starost med uporabniki dnevnega centra v Bertokih giblje med 40 in 60 let. Manj jih je v starostni skupini od 30 do 40 let in podobno število je starejših, med 60 in 65 let. V času epidemije je bilo povprečje uporabnikov 50 let, v času po njej pa 52 let. Razliko pripisujejo številu mlajših, ki so uporabljali njihove storitve med epidemijo in ki jih po epidemiji iz različnih razlogov ne potrebujejo več.

V Kažunu je povprečna starost uporabnikov precej višja, in sicer 76 let. Najmlajši ima 37, najstarejši pa 84 let. Šest uporabnikov je starejših od 50 let.

Med brezdomci prevladujejo moški

Na Obali je razlika med spoloma med brezdomnimi osebami precejšnja. V zavetišče Rdečega križa Koper je trenutno vključena ena ženska, medtem ko so v bivalnih enotah nameščene štiri ženske. Tudi uporabniki dnevnega centra v Bertokih so večinoma moški – letos so zabeležili le štiri ženske od 55 uporabnikov.

Program celovite skrbi za brezdomne Kažun Piran, ki poleg začasne nastanitve zavetišča zajema tudi izvajanje terenskega dela na območju občine Piran in program dnevnega centra z informativno-svetovalno pisarno, do danes beleži 25 odstotkov žensk med 120 uporabniki, ki so jim nudili podporo v letu 2021.

"Praviloma zaznavamo manj problematike brezdomstva med ženskami, vendar je treba poudariti, da gre v tem primeru za prikrito brezdomstvo, saj osebe vztrajajo v neprimernih razmerah zaradi strahu pred stigmatizacijo v družbi in strahu pred poslabšanjem situacije v primeru odkritja težav," opozarjajo v koprskem Rdečem križu.

Na Obali boleče primanjkujejo stanovanja za ranljive osebe

V Rdečem križu Koper opozarjajo, da se v priobalnem pasu soočamo s pomanjkanjem najemnih stanovanj za ranljive osebe: "Tržna stanovanja so glede na njihov finančni položaj predraga, poleg tega so te osebe popolnoma nekonkurenčne na trgu – najemodajalci se ne odločajo za njih oz. jim ponudijo nastanitev brez najemnih pogodb, kar ne omogoča uveljavitve subvencije najemnine." Da je brezdomec trgu nepremičnin nezanimiv in nekonkurenčen, se strinjajo tudi v CSD Južna Primorska: "V času epidemije brezdomec zagotovo ne more biti zmagovalec v boju z domačim, s turističnim bonom podprtim gostom, ki je za nekaj nočitev, pa ne samo v glavni sezoni, sedaj lahko odštel več, kot je brezdomen kdaj koli sposoben plačati za mesečno najemnino na mesec (brez stroškov). Stanovanja so bila v tem obdobju z velikim zagonom še bolj namenjena in prenovljena za potrebe domačega turizma."

V CSD-ju opozarjajo, da novo urejenih, neprofitnih stanovanj in občinskih bivalnih enot ni, kapacitete pa so že vrsto let hudo podhranjene in dosežejo zanemarljiv odstotek upravičencev do javnih stanovanjskih enot. "Tako smo priča ostarelim brezdomnim, ljudem s posebnimi potrebami, s težavami v duševnem zdravju, uživalci drog, trajnim iskalcem rešitev stanovanjskega vprašanja v različnih ustanovah in nastanitvenih programih, ki pa imajo status prehodnih namestitev in nikakor ne morejo biti dolgoročna rešitev, pa v danem trenutku postajajo vse bolj ravno to. V žargonu se nas kot varuhe brezdomnih prijema ime odlagališča brezdomnih oseb." 

Zaradi začaranega kroga se pri dolgotrajnih uporabnikih zavetišč in programov pomoči pojavlja sindrom institucionalizacije, kar otežuje njihovo napredovanje, brezdomstvo pa se še dodatno utrjuje. "Uporabniki ob neuspelih poskusih, da bi dobili stanovanje oz. vsaj sobo, izgubljajo voljo, smisel, vero v življenje in v življenjske cilje," pravijo v Rdečem križu.

Vse večja težava postaja tudi starost vključenih uporabnikov ter iz tega izhajajoče zdravstvene težave, ki se ob neprimernem življenjskem stilu v večini primerov pokažejo v obliki težjih kroničnih bolezni. "Zavetišče ali bivalne enote niso primerne za osebe, ki potrebujejo zdravstveno oskrbo ali pomoč druge osebe, drugih jasnih možnosti za take primere pa trenutno v okviru javnih programov ni," še opozarjajo v Območni enoti Koper Rdečega križa Slovenije.

PCT pogoji jih odrivajo na rob, boni prinesli nekaj "veselja"

Med problematikami, s katerimi se soočajo v zavetiščih za brezdomce, so v Škofijski Karitas Koper izpostavili še spremenjene okoliščine, ki jih je prinesla epidemija. "Nenazadnje tudi trenutno veljavni PCT pogoji onemogočajo utečeno delovanje našega programa. Dejavnosti, ki smo jih lahko izvajali z našimi uporabniki, so zdaj odpadle. V dobri meri pri nas dobijo le najnujnejše storitve," so še pojasnili. V CSD Južna Primorska so ob tem sicer izpostavili, da je eden izmed protikoronskih ukrepov – letošnji turistični boni – prinesel le nekaj dobrega: "Nekateri brezdomni so le izkoristili možnost in tako prejeli nekaj obrokov pri gostincih, usmerjenih v ponudbo malic/kosil."

A problematika brezdomstva ostaja ogromna. "Pri vseobsegajoči problematiki, ki skozi leta nadgrajuje brezdomstvo, ostajamo podporni programi socialnega varstva za brezdomne osebe brez sistemskih izboljšav samo še kot kaplje v morju, razpršene na vse konce države," pravijo na CSD Južne Primorske.