Slovenija sodi med najbolj vodnate države v Evropi, saj po količini vode na prebivalca za skoraj štirikrat presega evropsko povprečje. Prav tako je v samem evropskem vrhu kakovost slovenskih voda in se še izboljšuje. Ampak to še zdaleč ne pomeni, da so čiste, piše Marjeta Kralj v Dnevniku.
Odpadne vode prebivalstva so največji vir onesnaževanja slovenskih voda. Z gradnjo čistilnih naprav se stanje izboljšuje, toda v vodotoke še vedno odtečejo neočiščene odplake. Poleg njih in industrije slovenske vode onesnažuje še kmetijstvo z uporabo fitofarmacevtskih sredstev.
Tudi iz čistilnih naprav ne odteka samo očiščena voda, saj že v osnovi v njej vedno ostane nekaj onesnaževal. Toda mnoge čistilne naprave pri nas delujejo slabše, kot bi lahko. Nekatere uporabljajo neprimerno tehnologijo, druge vodijo upravitelji, ki niti faz čiščenja ne znajo našteti. Čeprav so samo trenutne naložbe v kanalizacijske sisteme in komunalne čistilne naprave vredne več kot 400 milijonov evrov, za vse obdobje 2005-2017 pa vrednost projektov celo presega dve milijardi evrov, malo vemo o tem, kako (ne)racionalno se na področju ravnanja z vodo porablja davkoplačevalski denar.
Tega v državi pravzaprav ne ve nihče, saj sistemskega nadzora nad finančnim poslovanjem komunalnih podjetij še vedno ni. Nihče sistemsko ne preverja, ali slovenska gospodinjstva plačujejo prenizko ali previsoko ceno za pitno vodo in ravnanje z odpadnimi vodami, mnoga gospodinjstva pa ne vedo, kaj za to ceno sploh dobijo, piše komentatorka.
Več iz rubrike Družba:
Tovorna vozila zaprla mejni prehod Fernetiči