Predavanja o izolski zgodovini so postala že sestavni del družbenega dogajanja tako Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti kot samega starega dela mesta. V prvem delu so tako skušali osvetliti srednjeveško zgodovinopisje mesta, ki je nekoč stalo na otoku.

Po rimski osvojitvi Istre leta 177 pr. n. št. in postopni romanizaciji predrimskega prebivalstva Histrov je sledila naselitev Slovanov v zaledju obalnih mest, ki je arheološko najbolje potrjena v Predloki pri Črnem Kalu. Z njo je povezan tudi Rižanski zbor v času Karla Velikega (domnevno leta 804), o katerem priča srednjeveški prepis originalne listine. V tistem času je bila Izola še predmestje Kopra. Kot tako so s tem kupčkali kralji in veleposestniki, dokler ni konec 12. stoletja postalo samostojno. Mesto so bremenili in dušili davki tako v obliki prispevkov, ki so jih morali dati kraljem, kot desetine, ki so jo morali plačevati cerkvi. V tem pogledu se pravzaprav stanje v srednjem veku ne razlikuje prav dosti od sedanjega.

Poppo je bil kriv vsega zlega

V času srednjega veka je majhen zaselek prišel pod oblast cesarja Karla Velikega. Ta je sicer v deželah, ki jih je osvojil, spodbujal razvoj znanosti in šolstva, čeprav je bil sam dokaj neizobražen. Prinesel je pa tudi velike družbene spremembe. Karolinški sistem je namreč prinesel fevdalizem, kjer je lastnik zemlje tudi lastnik podložikov, ki jo obdelujejo. Na podeželju je bilo prebivalstvo večinoma slovanskega izvora, tako se je že takrat dejansko pričela ustvarjati ločnica med latinskimi plemenitaši na otoku in kmečkim prebivalstvom, nekaj tega se je sicer preselilo in umaknilo tudi na Kras. Podložniki so neločljivo povezani z deželo, kot predmeti, ki so del nje, prebivalci otoka pa so se vključili v grofijo Istro, kateri je vladal bratranec Karla Velikega, knez Johannes.

Lokalno prebivalstvo ni prenašalo novega oblastnika, ki je slabo upravljal z istrsko deželo, zato je prišlo tudi do revolta in Rižanskega zbora, kjer so obsodili njegova dejanja. Takrat se tudi prvič omeni prihod slovanskih kolonistov, ki so dobili rodovitno zemljo v uporabo in obdelovanje.

Najslabše leto v zgodovini Izole je nedvomno leto 972, ko je oglejski patriarh Rodoalbo podelil Izolo v uporabo nunam Benediktikam iz Ogleja, saj sam ni vedel več, kaj bi s tem oddaljenim posestvom v Istri. Te nune so mnogi opisovali kot "vražje", saj so imele celo lastno vojsko, priznavale pa so le nadoblast papeža. Obnašale so se kot pravi veleposestniki, izkoriščale podložnike in pravzaprav so le jedle, spale in molile. Red Benedektink Sv. Marije v Ogleju je ustanovil patriarh Poppo, njihov samostan pa je ukinila šele Beneška republika.

Več iz rubrike Mesta:

Istrske pravljice

Livade z novim otroškim igriščem

V Izoli bo dopustovalo več kmetov