Tri gracije, tri žalostne zgodbe s srečnim koncem

Gospa Marinka je bila gospodinja, zadovoljna s svojim življenjem. Imela je soproga in hčerko, ki je nenadoma pričela hujšati. Kar je bilo za najstnico "fajn", da je tako zlahka izgubljala kilograme, se je izkazalo za krvnega raka. Umrla je stara 16 let. Soprog je bil najprej žalosten, nato je nenadoma "zaspal" pri 65 letih.

Marinka je ostala sama. Ima sicer nečakinjo Dolores, ki dela v tujini kot znanstvenica. Teto pokliče, ji pomaga plačevati položnice, le pot do nje je vsakokrat dolga, "zamenjati mora dve letali". Marinka je ostala sama v velikem stanovanju in ko je prišla koronakriza, je samota postala več kot le kruto dejstvo. Ostala je brez družbe, včasih je brala, včasih pa "samo sedela in gledala skozi okno", predvsem pa čakala, da jo pokliče nečakinja.

75-letna gospa Ana je živela več kot skromno življenje v hišici na vrhu vasi, ki ji je puščala streha, ko so pri Humanitarčku izvedeli zanjo. Nekaj časa je bila učiteljica, po rojstvu sina pa je ostala doma. Danes za sina pravi, da je "lutalica". Njen pokojni soprog je bil kmet, ki je "imel rad slivovico pa viljamovko, najprej za živce, potem pa že za žejo". Ko ni bilo žganja, je pil vino, se spominja Ana.

Ko je bil soprog pijan, je bil znosen. Ko je popil preveč, je razbijal. Včasih jo je udaril, tudi tako močno, da ji je izbil zob. Potem je nekega dne padel s traktorja, dobil hude poškodbe glave in pristal v komi. Za Ano je bil pogreb tako velik strošek, da se je morala zadolžiti, zato ji je zmanjkalo denarja za življenje.

Ko je puščala streha, je vodo lovila v škaf in jo uporabila za kuhanje

Okna niso tesnila, zato ji je pozimi pihalo v hišo. Ker je puščala streha, je lovila vodo v škaf in jo uporabila za kuhanje. Ko se je pokvaril pralni stroj, je prala na roke. Želela si je iti v dom za starejše občane, vendar nima pokojnine. Želela si je "nekam", kjer ji bo toplo, da bi imela nekoga za pogovor in da bi lahko gledala televizijo.

Tretja gospa je 77-letna Tinka, ki je soproga zapustila v letih, ko je to še veljalo za greh, in se preselila v majhno hiško, ki jo je najela s skromno pokojnino. O tem, kako jo je brcal in lasal, ne mara govoriti. Otrok nista imela. Prehranjevala se je z jabolki in krompirjem, ki ga je pobrala naokrog. Hiška je bila vlažna, ker lastnik ni opravljal sprotnih popravil.

Sram jo je bilo, ker je pozimi zaudarjala. Oblačila so se navlekla vlage v hiši. Prala je na roke. Včasih si je oblekla moker plašč in odšla z njim do trgovine, "pa ga je telo posušilo". Pogosto jo boli glava in kolk, v katerega jo je soprog brcal.

Ana: "Ona je moja edina družina, potico bi ji spekla"

Ana pa ima sestro, ki naj bi živela nekje na Primorskem. Z njo je izgubila stike, ker je "naredila družini veliko sramoto", ko je zapustila nasilnega moža. Ime ji je Zofka in je deset let mlajša. Želi si jo še kdaj videti, saj je njena edina družina. "Potico bi ji spekla, tako kot so jo znali mama. Zato vsak mesec privarčujem kakšen evro, pa na kup dajem, da če jo najdem, bi lahko kupila orehe, sladkor in jo spekla," pravi Tinka.

Kot pravijo pri Humanitarčku, jim je za Marinko povedala njena nečakinja, ki je bila pripravljena kriti vse stroške, če bi teto namestili v dom za starejše občane. Za Ano jim je povedala soseda maja lani. Živela je v najemniški hišici v obupno slabem stanju, shujšana do kosti; za Tinko pa patronažna sestra, ki jo je obiskala zaradi hudih bolečin v kolku. Živela je v preurejenem gospodarskem poslopju, na dotrajanem divanu, kjer "so se sprehajale marsikatere živali".

Zaradi čilosti se jim je zdelo Marinko nesmiselno namestiti v kakšen dom, bila je zgolj osamljena. Prišli so na briljantno idejo, njena nečakinja pa jih je pri tem podprla. Tri ženice – Štajerka, Notranjka in Dolenjka – dve dotrajani bivališči in ogromno stanovanje.

Leto dni so potrebovali pri Humanitarčku, da jim jih je uspelo prepričati, predvsem pa pravnoformalno urediti dokumentacijo. Eden od CSD-jev je njihovo idejo označil za "absurdno, nečloveško", dva pa sta jih podprla. Marinkina nečakinja je na prvo mesto postavila tetino dobrobit, namesto skrbi, koliko bo kdo plačal za najemnino.

Medtem, ko so gospe skupaj koristile turistične bone, so preuredili Marinkino stanovanje, tako da ima zdaj vsaka svojo spalnico. Da, gospe živijo skupaj. Vse so na toplem, site, imajo družbo za pogovor in televizijo.

Še vedno pa pri Humanitarčku iščejo gospo Zofi ali Zofko s Primorske, ki ji želi sestra Ana speči potico. Imena v članku so spremenjena, z izjemo Ane in Zofi. Slednja je rojena leta 1951, mami Rozaliji in očetu Jožetu. Ima sestro Anamarijo, rojeno leta 1943, ki je zapustila nasilnega soproga in domačijo ter se odselila na drugi konec Slovenije, ko je bilo Zofi 18 let.