Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo mag. Stanko Stepišnik je ob svojem obisku v Kopru povedal: "Zadali smo si nalogo, da to zgodbo o uspehu začnemo v Kopru … Da zgradimo infrastrukturo in prostocarinsko cono, da privabimo investitorje."   

V Kopru župan Boris Popovič pričakuje hitre spremembe. Obala naj bi postala zanimiva za vlagatelje, odprla naj bi se nova delovna mesta. Pri organizaciji srečanja je posredoval tudi poslanec Pozitivne Slovenije Gašpar Gašpar Mišič.

"Predvidevam, da gre pri tej pobudi bolj za piarovsko potezo kot pa za resno namero. Ekonomske cone omogočajo ugoden carinski status, kar omogoča uvoz blaga, predelavo in izvoz predelanih izdelkov naprej. Ekonomska cona v Luki Koper že obstaja, je pa bolj črka na papirju, saj se v njej ne dogaja kakšna resna predelovalna dejavnost. Zakaj bi torej hoteli še eno ekonomsko cono, če niti te ne izkoriščajo?" pobudo komentira Jože P. Damijan.

Od pristanišča do OZN in STO

Italijansko ministrstvo za pravosodje pa je pretekli mesec obvestilo, da odločba o pomanjkanju pristojnosti Italije nad Trstom "ne spada v njihovo pristojnost" in isto ministrstvo je določilo, da se tovrstno vprašanje razčišče "v okviru obravnave posebnega kazenskega postopka".

Osimski sporazum po tolmačenju avtonomistov, ki si želijo ponovno vzpostavitev Svobodnega tržaškega ozemlja, je le dvostranski sporazum med Italijo in nekdanjo Jugoslavijo. Sporazum dveh držav (to potrjuje tudi Varnostni svet ZN) ne utegne premostiti ​​ določb mednarodne pariške Mirovne pogodbe. Sporazum naj bi bil ničen,  ker italijanska Ustava predvideva, da vse mednarodne dokumente italijanska Parlamentarna skupščina predhodno obravnava in kasneje ratificira (kar se ni zgodilo). Ničnost sporazuma utemeljujejo tudi s tem, da ga Jugoslavija ni nikoli predstavila Združenim Narodom in ker ga po razpadu Jugoslavije Slovenija in Hrvaška nista potrdili.

Ob vsem tem so edini mednarodno veljavni pravni dokument določbe Pariške Mirovne pogodbe z Italijo 1947 leta, kateri ustanovi Svobodno tržaško ozemlje po določbi 16. resolucije Z. N., in Svobodnemu tržaškemu ozemlju dodeli pravni status neodvisne države. Določbe Pariške pogodbe so tako še v veljavi in suvereno ozemlje še vedno pod trenutno civilno upravo Italije, Slovenije in Hrvaške "čaka", da Varnostni svet Združenih narodov imenuje Guvernerja.

Pravna določila so tudi blokirala delovanje starega pristanišča v Trstu, saj poenostavljeno nečesa, česar nisi lastnik, ne moreš dati v koncesijo. Točno to pa je želela narediti italijanska država in dobila pravno zaušnico in ekonomsko škodo, o čemer smo že poročali.

Dobljena suspenzija blokira delovanje Equitalie, močnega italijanskega finančnega podjetja, ki izterjuje davke po celotni državi. Kot v prejšnjih kazenskih postopkih morajo sodniki izraziti svoje stališče o italijanski suverenosti Svobodnega tržaškega ozemlja, a tokrat morajo prevzeti osebno odgovornost nad določbami vseh tistih držav, ki so 10. februarja 1947 podpisale pariško Mirovno pogodbo.

Tisto pristanišče, ki bi prvo utegnilo realizirati delujočo ekonomsko cono (tudi za mesto) bi imelo v težkih ekonomskih časih večjo konkurenčno prednost. Po drugi strani pa bi želja tržaških avtonomistov, da znova odprejo staro povojno poglavje mednarodne diplomacije glede Svobodnega tržaškega ozemlja, utegnila biti kot Pandorina skrinjica nič kaj zaželena, predvsem za starejše generacije, pri kateri so nacionalizem in post-vojne vojne travme še vedno prisotne. Želja avtonomistov, da bi s starim tržaškim pristaniščem upravljala kot gospodar celo Avstrija, pa bi utegnila zatleti kakšen nov mednarodni incident. Zaenkrat ostaja celotna situacija v tržaškem zalivu v "nebulozah", vendar se lahko ob prvi večji potezi na eni ali drugi strani zaliva prične verižna reakcija, katere izid je nepredvidljiv. 

Sorodne vsebine:

Ministrstvo za gospodarstvo, Luka in MOK z roko v roki

Luka Koper je last državljanov?

Tržaško pristanišče pod Avstrijo?!