Evropska zakonodaja na področju kakovosti zunanjega zraka sama po sebi ni namenjena podeljevanju pravic posameznikom, zaradi kršitve katerih bi bili upravičeni do odškodnine, so odločili sodniki.

Izpostavili so, da pa morajo kljub temu imeti državljani možnost - tudi s tožbami pri pristojnih organih - da dosežejo, da državni organi sprejmejo ukrepe za zagotovitev čistega zraka v skladu s to zakonodajo, piše na spletni strani sodišča.

Sodišče je razsodilo na podlagi tožbe nekega Parižana. Od francoske države je zahteval 21 milijonov evrov odškodnine, ker je vse večja onesnaženost zraka v metropolitanskem območju francoske prestolnice škodila njegovemu zdravju. Menil je, da mora biti država odgovorna, ker ni poskrbela za upoštevanje mejnih vrednosti na ravni EU.

Kot navaja nemška tiskovna agencija dpa, se zdi, da je generalna pravobranilka Sodišča EU v svojem mnenju pred meseci podprla to stališče, čeprav je sodišče v preteklosti zaradi prekoračitve mejnih vrednosti dušikovega dioksida opomnilo tako Francijo kot Nemčijo. Vendar se sodišče ni strinjalo z njenim stališčem glede pravice do odškodninskega zahtevka, ki ga je zavrnilo.

Evropska zakonodaja na področju kakovosti zunanjega zraka zavezuje države članice EU k zagotavljanju čistega zraka, vendar te obveznosti služijo splošnemu cilju varovanja zdravja ljudi in okolja kot celote. Posameznim državljanom pa ne podeljujejo pravic, je obrazložilo sodišče. Zato državi ni treba povrniti škode svojim državljanom.

Vendar pa sodišče ni izrecno izključilo možnosti, da bi države lahko odgovarjale na podlagi nacionalnih predpisov. Opozorilo je tudi, da morajo imeti posamezniki pravico, da od organov zahtevajo ukrepe, kot je načrt za nadzor nad onesnaževanjem zraka.