Z dogodkom so počastili 320. obletnico rojstva slavnega Pirančana, violinista in skladatelja Giuseppeja Tartinija (1692-1770), obenem pa še zlasti opozorili na neprecenljivo vrednost njegove edine ohranjene violine ter na to, da bi se lahko v Piranu še bolj smelo lotili promocije kraja s svojim meščanom, Giuseppejem Tartinijem na čelu.

Zato sta bila prisotna tudi muzikologinja dr. Margherita Canale iz Trsta, ki je govorila o Tartiniju in njegovem delu ter umetniški direktor v svetu nadvse cenjene založbe Dynamic iz Genovedr. Danilo Prefumo. Zaslužen je za nastanek novega CDja  s Tartinijevimi sonatami, posredoval pa je tudi svoje izkušnje o tem, kako bi po vzoru Paganinija lahko tudi pri nas promovirali Tartinija.

Tartinijeva violina je ena od treh, ki naj bi jih imel Giuseppe Tatrini in kot kaže, edina, ki se je ohranila, oziroma za katero se nedvomno ve, da je bila njegova. Po dosedanjih spoznanjih naj bi bila izdelana v 18. stoletju v delavnici Amatijev v Italijanskem mestecu Bologni. Njen skrbnik je Pomorski muzej v Piranu, na ogled pa je v Tartinijevi spominski sobi v Tartinijevi hiši. Občasno imajo izbrani vrhunski violinisti tudi priložnost, da nanjo zaigrajo.

Violina ima certifikat, ki so ga Pirančani pridobili leta 1937 v Cremoni in ki potrjuje, da je dejansko ena od Tartinijevih violin. Nejasno pa je njeno poreklo. Duška Žitko, muzejska svetovalka in skrbnica Tartinijeve spominske sobe v Piranu, je zato že predlagala, da bi jo poslali v Cremono, kjer bi jo najboljši strokovnjaki ponovno pregledali, preučili signaturo in avtorstvo ter natančneje datirali, pa tudi ocenili dosedanje posege restavratorjev. »Povedali bi, kdo jo je izdelal oziroma, kdo je v njej podpisani "p. Nicolo Amati di Bologna".Vsekakor to ni znani Nicolo Amati di Cremona (1596-1684). Amatijev je bilo več, nenazadnje pa je pomembno tudi to, da sta bila učenca Nicoloja Amatija tudi Antonio Stradivari (1644-1737) in Andrea Guarneri (1626-1698), če omenim le dva najpomembnejša mojstra iz delavnic v Cremoni," pravi Žitkova.

Duška Žitko poudarja, da ta instrument ni pomemben le zato, ker ga je morda izdelal kak slavni italijanski mojster, ampak zato, ker je bila ta violina zvesta spremljevalka enega najpomembnejših violinistov. Je več kot le glasbilo, je kulturnozgodovinska dediščina.

Ugotavljanje porekla je nadvse zapleteno in zato se bo zdaj tega lotili strokovnjak Bruce Carlson, ki je diplomiral na Mednarodni šoli za izdelovanje violin v Cremoni, kjer ima svojo goslarsko delavnico in je skrbnik violine Nicoloja Paganinija "Cannone" (izdelana je bila leta 1743 v delavnici Bartolomea Giuseppa Guarnerija "del Gesù") in njene kopije  "Sivori" iz 19. stoletja.

"Zelo sem vesel, da lahko vidim to violino in upam, da bom lahko kaj prispeval. Ne bo lahko ugotoviti, kdaj in kdo jo je naredil, saj je kar nekam skrivnostna in je imela od časa, ko je Tartini igral na njo, nekaj modifikacij. Vemo, da so njene stranice in glava  italijanske, sprednji del pa je narejen kasneje, verjetno konec 19. stoletja. Zahtevno delo me čaka. Imam veliko violin, ki jih ne morem identificirati in upam, da ta ne bo med njimi," je povedal Carlson.