Vrnili ste se s svetovnega prvenstva, kjer ste sodili kar tri tekme. Z nastopom slišimo, da ste bili zadovoljni. Po čem si ga boste najbolj zapomnili?

Zagotovo po tem, da so bile to tekme svetovnega prvenstva oziroma največjega tekmovanja v športu. Od vseh treh si bom gotovo najbolj zapomnil prvo, ko je takoj v drugi minuti prišlo do kazenskega udarca in izključitve oziroma, da tako rečem, do zelo nepopularne odločitve, zaradi katere moraš biti potem še toliko bolj natančen pri vsaki nadaljnji odločitvi, ki jo sprejmeš na taki tekmi.

Vsi vemo, da je že sama uvrstitev na svetovno prvenstvo več kot uspeh, pa ste vendarle po tihem upali na sojenje v polfinalu ali finalu?

Povsem človeško si je zastavljati najvišje možne cilje, po drugi strani pa se je treba zavedati, da je po svetu več milijonov sodnikov, samo v Evropi nas je nekje 500 tisoč in biti izbran med desetimi iz Evrope, je že zelo velik dosežek. Seveda sem si postavil najvišji možni cilj, a na koncu so ljudje, ki sprejemajo določene odločitve in te odločitve je treba spoštovati. Najbolj pomembno je, da smo naredili, kar je bilo v naši moči, da nismo naredili večjih napak in zato je zadovoljstvo temu primerno.

Če primerjate sojenje na svetovnem prvenstvu s sojenji v Ligi prvakov, kaj je z vašega zornega kota poglavitna razlika, če odmislimo seveda VAR tehnologijo?

V Evropi se igra en način nogometa, v ostalih delih sveta pa čisto drugačen. Moja prva tekma je bila med Japonsko in Kolumbijo, kjer se igrata dva popolnoma različna stila nogometa, ki sta povsem drugačna od tistega, ki smo ga vajeni na evropskih zelenicah. Pri južnoameriškem nogometu je veliko tehnike, saj so igralci izjemno tehnično podkovani in imajo zelo hitre protinapade, po drugi strani pa so Japonci zelo disciplinirani in zelo dobro fizično pripravljeni, kar se kaže tudi pri hitrih napadih in hitrem vračanju v obrambo.

Kaj pa kar se discipline pri igri tiče, je tu opaziti kakšne razlike v primerjavi s klubskimi prvenstvi?

Veliko presenečenje tega prvenstva je dejstvo, da na tekmah ni bilo niti enega rdečega kartona zaradi grobe igre. Izven Evrope je običajno veliko manj discipline v igri in veliko grobih štartov. Sodniki si za velik uspeh lahko štejemo, da so bili igralci tako športni, da niti enkrat v 64 tekmah nismo bili priča štartu s prekomerno silo.

Kaj pa kar se tiče organizacije, vzdušja, nenazadnje varnosti?

Tudi vse to je bilo na najvišji možni ravni. Z vidika varnosti lahko rečem, da je bila temu res podana maksimalna pozornost. Tudi člani moje družine so zasebno prišli za tri dni v Moskvo in ves čas so se počutili zelo varne. Na ulicah je bilo na vsakem koraku prisotnih ogromno varnostnikov in policistov. Prav tako v vseh šestih tednih nisem zasledil nobenega prispevka o kakšnem incidentu. Lahko rečem, da je bilo za varnost igralcev in gledalcev odlično poskrbljeno, kar me je zelo navdušilo.

Kljub VAR tehnologiji, je še vedno sodnik tisti, ki sprejema vse odločitve, ste pa morda v zahvalo VAR tehnologiji sodniki lahko bolj 'mirni'?

Sodnik kljub VAR-u (Video Assistant Referee oziroma video pomočnik sodnika, op. a.) še vedno sodi kakor doslej. Sam sem že 26 let sodnik in kljub prisotnosti VAR-a sodim enako kot do sedaj. Na igrišču moraš sprejeti svojo odločitev, VAR pa je tam zato, da ko pride do jasne in očitne napake, te na to opozorijo, da se napako pravočasno in ustrezno popravi in se tako ekipam ne dogajajo krivice.

Na splošno velja, da ste sodniki bolj na udaru, ko gre kaj narobe. Koliko se osebno obremenjujete z morebitnimi napakami. Po tekmi preberete, kaj, denimo, mediji pišejo o vas ali se s tem ne obremenjujete?

Po vseh teh letih se zagotovo več ne obremenjujem s tem, kar pišejo mediji. V današnjem svetu napredne tehnologije se od vseh teh informacij in komentarjev niti ne moreš popolnoma odklopiti, tako da tudi če ničesar ne preberem, informacije pridejo do mene. Temu ne gre posvečati prevelike pozornosti, mediji pač opravljajo svoje delo, vsi vemo, da danes kliki štejejo in sprejeti je pač treba, da živimo v letu 2018 in se je tudi z negativnimi komentarji treba znati soočati.

Kako pa je s samim gledanjem tekem, si uspete kakšno pogledati tudi povsem 'neobremenjeno' z domačega naslanjača?

Zagotovo, čeprav se doma skušamo izogibati tekmam, vsaj jaz se jim skušam in tako običajno spremljam le tekmovanja, na katerih tudi sam sodim, torej Ligo prvakov in Slovensko nogometno ligo. Glede na to da sta otroka velika športna navdušenca, pa se velikokrat zgodi, da zaradi njiju moramo gledati športni program.

Poleg pogoste odsotnosti zaradi tekem, priprav in izobraževanj, vam veliko časa vzamejo tudi treningi. Boste uspeli oditi na poletni dopust?

Prvega avgusta odhajam v Švico na seminar, kjer imam tudi fizično testiranje, ki je zelo zahtevno, tako da si veliko premora zdaj ne morem privoščiti. Tempo je poleti zame kar pester, tako da bo prva priložnost za daljši dopust zame šele decembra. Bomo pa zdaj z družino odšli na tedenske počitnice.

Kljub odsotnosti ste tudi družinski človek, nenazadnje imate dva mladoletna sinova. Kako vam uspe usklajevati profesionalne obveznosti in družinsko življenje?

Res sem v času prvenstev veliko odsoten, pri posameznih mednarodnih tekmah pa gre običajno za približno 60-urno odsotnost, tako da v preostalem času skušam nadoknaditi zamujeno.

Na igrišču delujete zelo suvereni, samozavesti in strogi, ste tak tudi v zasebnem življenju?

Priznati moram, da me je sojenje izoblikovalo, saj kot deček nisem niti približno bil tak, kot sem danes na igrišču. Igrišče me je naučilo, kako se je treba postaviti zase. Kot starš pa skušam otroka pripraviti na realno življenje, ne zavijam ju v vato, ker bi prej ali slej ob prestopu varnega hišnega praga lahko pristala na trdih tleh. Prav se mi zdi, da ju pripravim na zunanji svet, ki je velikokrat brezkompromisen.

Če bi torej vprašali vajina sinova, ali ste strog oče, bi se s tem najbrž strinjala?

Res je to bolj vprašanje za njiju, a mislim, da bi bil njun odgovor pritrdilen.

Po prepoznavnosti in dosežkih veljate za enega večjih promotorjev, da ne rečemo celo zvezdnikov v naši državi. Kako se soočate s tem?

Ne počutim se ne promotorsko ne zvezdniško. Živim povsem običajno življenje. Koper, ki je relativno majhen kraj, mi ponuja varno zavetišče in s prepoznavnostjo nimam prav nobenih težav.

Načrti za prihodnost?

V današnjem času si zastavljati neke posebne načrte, zna biti zelo nehvaležno. Če bo naslednja sezona na nivoju letošnje, bo odlično. Srednjeročni načrt bi lahko bila uvrstitev na Evropsko prvenstvo leta 2020, a je o tem lahko nehvaležno govoriti, saj ti že ena sama poškodba lahko v trenutku prekriža vse načrte.