Charles Darwin je o zavesti živali pisal že davnega leta 1872. Sledilo je bolj kot ne zatišje. V zadnjih desetletjih so pri živalih večinoma preučevali bolečino in trpljenje, pozitivna čustva, kot je sreča, pa so bila zanemarjena. To je deloma zato, ker je negativna čustva lažje zaznati. Strah na splošno povzroči vedenje, ki ga ni težko opaziti, medtem ko lahko stres na primer merimo na podlagi hormona kortizola, tako imenovanega stresnega hormona. Danes število raziskav, ki preučujejo srečo pri živalih, narašča, čeprav znanstveniki raje uporabljajo izraz pozitivna čustva. Srečo pri živalih naj bi bilo lažje prepoznati oziroma dokazati, če je omenjeno čustvo opredeljeno kot skupek treh procesov: fiziološki odziv na določene dražljaje, izraz sreče in sposobnost razmisleka o tem čustvu. V nadaljevanju bo govora o smehu podgan, optimizmu in pesimizmu koz, samomorilnosti opic … Poglejmo, kaj o čustvovanju živali menijo znanstveniki.
ČUSTVOVANJE ŽIVALI: So nekatere koze res optimistke in druge pesimistke, podgane pa se smejejo od sreče?
Trendi
Julija 1932 so obiskovalci v nedavno odprtem živalskem vrtu v Chesterju videli opico, ki je zavezala vrv na vejo drevesa, nato pa si je vrv nadela okoli vratu, skočila in umrla zaradi zadušitve. Naslovi v časopisih so "kričali", da je opica naredila samomor, slike pa so prikazovale žival, ki visi in izgleda grozovito človeško. To je sprožilo burne razprave o tem, ali je bilo dejanje opice namerno, je opica bila depresivna … A dejansko se ljudem po domače povedano ni sanjalo o duševnem stanju "samomorilne" opice.
Jaak Panksepp, pokojni nevroznanstvenik in psihobiolog, ki je skoval izraz afektivna nevroznanost, ime za področje, ki preučuje nevronske mehanizme čustev, je odkril, da podgana, ko se jo požgečka, začne spuščati zvoke podobne smehu, ki so povezani s pozitivnimi izkušnjami, kot sta iskanje hrane ali spolnost. Za Jonathana Balcombeja, avtorja knjige Pleasurable Kingdom: Animals and the Nature of Feeling Good, je to dokaz, da podgane niso le živali z zavestjo in kognicijo, ampak so tudi socialno spretna in vesela bitja. Balcombe je med drugim izdal Animal Sentience, prvo znanstveno revijo, posvečeno proučevanju občutkov živali.
Meni, da nova tehnologija omogoča znanstvenikom, da preiskujejo vidike življenja živali, ki jih pred desetletji ni bilo mogoče proučevati. Znanstveniki so na primer z MRI (magnetna resonanca) in fMRI (funkcijsko magnetnoresonančno slikanje) začeli proučevali pse. Madžarski raziskovalci so recimo ugotovili, da so pasji možgani reagirali podobno kot človeški možgani, če so bili izpostavljeni glasovom in čustveno nabitim zvokom, kot sta jok in smeh.
Ameriška študija je pokazala, da je vonj pasjega skrbnika za psa privlačnejši od drugih vonjev, saj osvetljuje več nagradnih centrov v možganih. Balcombe, je pojasnil, da je užitek naraven način spodbujanja dobrega vedenja, kot je iskanje hrane, zavetja in spolnosti, ki je z evolucijskega vidika zelo koristno. Pripravljen je bil narediti korak dlje od mnogih znanstvenikov, saj je rekel nekaj v smislu: Če se žival igra ali se smeje, to kaže ne samo na uživanje živali, ampak tudi na njeno doživljenje sreče.
V Veliki Britaniji se raziskovalca Alan McElligott in Elodie Briefer ukvarjata s pozitivnimi čustvi pri živalih in delata s kozami. Ugotovila sta, da so koze, ki so bile pred prihodom v zavetišče zlorabljene, bolj optimistične od tistih, ki niso utrpele fizične zlorabe. Znanstvenika ugotavljata, da je to zato, ker so bolj odporne na stres. Balcombe pojasni, da to optimistično obnašanje dokazuje sposobnost koz za doživljanje "sreče", vendar McElligott s tem izrazom ni ravno zadovoljen.
Divje živali je tako težko preučevati in znanstveni dokazi o živalski sreči veljajo predvsem za udomačene živali. Se slednje razlikujejo od divjih živali? Študije so pokazale, da udomačevanje omogoča živalim, kot so psi, da si bolje razlagajo informacije, ki prihajajo od ljudi. Če so živalska čustva plod živali, ki živijo z ljudmi, ali smo živali naučili doživljati srečo?
Ali udomačene živali postajajo bolj človeške? Takšna vprašanja so za znanstvenike velik zalogaj. McElligott recimo pravi, da nikoli ne bi rekel, da postajajo bolj človeške. Pravzaprav meni, da koze kljub 10.000 let udomačitve v obdobju samo ene generacije postanejo spet divje, če se jih spusti v naravo.