Spuščanje akvarijskih rib, ki se jih lastniki naveličajo, v naravna okolja, ima lahko zelo velike posledice, saj povsem spreminja občutljive vodne ekosisteme, opozarjajo strokovnjaki. Tujerodni invazivni organizmi nato zasedejo tak prostor in se zaradi njim ugodnih pogojev začnejo širiti. Če so tujerodne vrste pri tem bolj uspešne od avtohtonih, jih s tem počasi izpodrivajo. Bodisi so uspešnejše pri razmnoževanju, bodisi jih plenijo oziroma plenijo njihove potomce ali jajčeca, znižujejo kvaliteto habitatov oziroma spreminjajo njihovo sestavo ali jih celo uničijo.

Kot nazoren primer lahko izpostavimo vnos tujerodnih invazivnih vrst, kot so zlate ribice, v kale. Običajno gre za nameren vnos nekaj osebkov v ta polnaravna okolja, kjer se zlate ribice lahko zelo uspešno razmnožujejo in tam ostanejo več let oziroma desetletij. Zlate ribice, ki lahko zrastejo tudi do 30 cm,  popolnoma porušijo ravnovesje v občutljivih vodnih ekosistemih ter posredno ali neposredno vplivajo na populacije domorodnih vrst dvoživk, saj plenijo njihove ličinke, ter vodnih nevretenčarjev in vodnih rastlin

Kot ugotavljajo raziskovalci Oddelka za biodiverziteto UP FAMNIT, ki sodelujejo v čezmejnem projektu Interreg Slovenija-Italija "ENGREEN – Krepitev zelene infrastrukture v čezmejni kulturni krajini", se s takšnimi posegi v nekaj letih lahko popolnoma spremeni podoba kala, kar je vidno tudi na primerih kalov na Kraškem robu (npr. v vasi Rakitovec), na Krasu, v Brkinih. Seveda to ni edina vrsta, ki negativno vpliva na elemente zelene infrastrukture in življenje v njih, jo pa v raziskavi posebej obravnavajo, pri čemer bodo nekatere kale poskusili vrniti v prvotno stanje brez rib.

Dvoživke nam odkrivajo stanje onesnaženosti okolja

V okviru omenjenega čezmejnega projekta Interreg Slovenija-Italija so v letošnjem letu izvedli vrsto terenskih aktivnosti, med drugim tudi popis dvoživk in stanja v kalih na območju Kraškega roba. Dvoživke so namreč izjemnega pomena v ekosistemih tudi zaradi svoje vloge v prehranskih spletih. So tako plenilke – npr. žuželk in drugih nevretenčarjev, kot tudi plen večjih živali, kot so  kače, kune, čaplje. Njihovo "dvojno življenje" – delno v vodi in delno na kopnem – ter selitve med različnimi življenjskimi okolji doprinesejo k njihovi veliki občutljivosti in odzivnosti na spremembe v okolju. Poleg tega imajo tanko in prepustno kožo, preko katere lahko vanje pronicajo različne snovi iz okolja, npr. onesnažila, fitofarmacevtska sredstva in drugi strupi. Zaradi teh dejstev so dvoživke najbolj ogrožena skupina vretenčarjev na svetu. Ker se hitro odzivajo na spremembe, jih imamo tudi za bioindikatorsko skupino – to pomeni, da nam stanje teh živali ali njihovih populacij daje posredno informacijo o stanju okolja.

Na področju slovenske Istre in na Krasu najdemo enajst vrst dvoživk, od zelene žabe, ki jo srečamo v velikem številu v Škocjanskem zatoku in drugih večjih mokriščih do prepoznavne in nezamenljiva navadne krastače. Posebna vrsta na tem območju je laška žaba, ki je vezana na dolino Dragonje,  Vipavsko dolino in naprej proti zahodu. Izjemna vrsta, ki pa živi v težko dostopnem okolju kraških jam, je seveda človeška ribica. Od repatih dvoživk se v teh vodah občasno razmnožuje tudi navadni močerad. Pogosta žaba je rosnica in ponekod tudi hribski urh. Zelena rega je sicer majhna, a zelo glasna žaba.

Pilotna območja projekta ENGREEN – območja s kali, tudi puč in lokva, odkrivajo tudi pupke: navadnega, velikega in zelo redko planinskega pupka. Posebna pozornost je namenjana dvema ogroženima vstama, velikemu pupku in hribskemu urhu. Gre za dvoživki, ki ju varujemo v okviru evropskega omrežja Natura 2000 povsod po Evropi, kjer se pojavljata. Namen projekta je, da se z raziskavami in akcijami, kot so obnova kalov in odstranjevanje tujerodnih vrst, izboljša habitate za ti dve vrsti, hkrati pa tudi za številne druge dvoživke in vodne živali.

Barjanski okarček je naša naravna posebnost

Posebnost našega naravnega okolja je barjanski okarček na območju Cerja in Opatjega sela, ki  je eden izmed petnajstih najbolj ogroženih metuljev v Evropi, njegove populacije pa so zelo izolirane. Barjanski okarček samo v zahodni in jugozahodni Sloveniji (Goriška Brda, Kras, Istra) naseljuje tudi suha travišča, drugo po Evropi tega ne zasledimo. Kot pove vodja raziskovalnega dela projekta na UP FAMNIT doc. dr. Martina Lužnik,  je v letu 2019, v času, ko so živali v razvojni fazi gosenic, največjo populacijo suhih travišč v Sloveniji na Krasu prizadel požar, zato v okviru projekta spremljajo posledice. "Ker so populacije tega metulja še posebej izolirane, se njihov genetski in ekološki potencial med posameznimi populacijami lahko zelo razlikuje, kar pomeni, da je vsaka od teh že tako maloštevilnih populacij zelo pomembna in ključna za nadaljnji obstoj vrste. Ker je vrsta hkrati tudi dober pokazatelj stanja v okolju, z uspešnim ohranjanjem te vrste ohranjamo ne le njen habitat, ampak tudi druge vrste, ki se na širšem območju njegove razširjenosti pojavljajo," poudarja dr. Lužnikova.

Za ohranjanje biotske raznovrstnosti je nujno takojšnje ukrepanje

Dr. Martina Lužnik opozarja na nepremišljene posege, ki ogrožajo naravna okolja številnih rastlinskih in živalskih vrst. "Znotraj projekta smo izbrali ciljne elemente zelene infrastrukture – to so kali, suhozidi in suha kraška travišča. Tradicionalna kmetijska raba teh površin je omogočala razvoj visoke stopnje biotske raznovrstnosti v teh habitatih, npr. vodnih živali v kalih, bogate združbe metuljev na travnikih,  in njeno dolgoročno ohranjanje. Zaradi spremembe naših življenjskih navad in opuščanja tradicionalne rabe v zadnjih desetletjih  taka okolja izginjajo. Prav tako jih ogrožajo nepremišljeni posegi, kot so na primer vnosi tujerodnih vrst, zasipavanje, namerno uničevanje. Stanje življenjskih okolij rastlinskih in živalskih vrst, ki so lahko specifično vezane na takšna območja in jih drugje ni, se s tem slabša in tako se niža tudi biotska raznovrstnost. Zato je še posebej pomembno, da z različnimi pristopi izboljšamo stanje oziroma vsaj upočasnimo njihovo izginjanje. Poleg obnove in vzdrževanja zelene infrastrukture, ki jo izvajamo v projektu, je še najpomembnejše izobraževanje in osveščanje najširšega kroga ljudi," poudarja dr. Lužnikova.

V projektu "ENGREEN – Krepitev zelene infrastrukture v čezmejni kulturni krajini", sodeluje več partnerjev, med njimi Javni zavod Park Škocjanske Jame (PŠJ) kot vodilni partner, Univerza na Primorskem, Comune di San Dorligo della Valle – Občina Dolina in GAL Venezia Orientale – Vegal. Vodja celotnega projekta je Renata Rozman iz PŠJ.