V Jurovskem dolu, prijetni vasici sredi Slovenskih goric, na majhnem in lično urejenem vaškem trgu danes prav nič ne spominja na to, da se je tam pred 25 leti na tem mestu zgodil prvi in doslej edini uboj kakšnega pomembnega politika pri nas. Ivan Kramberger je namreč to vsekakor bil. Na volitvah za predsednika predsedstva SR Slovenije spomladi 1990 mu je glas zaupal skoraj vsak peti volivec, bržkone še večjo podporo pa bi dobil tudi na volitvah leta 1992, če bi jih doživel.

Ivan je zmeraj trdil, da je predvsem nasprotnik komunizma. "Kučana visoko spoštujem, on je velik človek. Če bom predsednik, mu bom naredil še večji spomenik, kot ga ima Kardelj, ker si ga zasluži. Volivce pa opozarjam, ne volite ga, ker je komunist. V ozadju so komunisti. To je nevarnost. Kramberger komunistov ne mara. On spoštuje Cerkev, vero, Boga, komunisti pa tega ne spoštujejo. Samo to je razlika," je Kramberger izjavil v intervjuju za Val202. Svojim podpornikom je obljubil, da se bo boril za delavce in kmete, invalide ter otroke. “Po vsem svetu komunizem propada – od Romunije do Madžarske -, edino v Jugoslaviji se še držijo stolčkov. Držijo se jih kot pijanec plota," je dejal. Opozoril je tudi, da so v predelih Slovenije, kjer živijo komunisti, ceste “asfaltirane”, kmetje pa se morajo voziti po pesku.

Pred 25 leti je na tem trgu krogla morilca ustavila srce Ivana Krambergerja. 

Vendar pa so bili člani stare politične elite v tem času še zmeraj zelo vplivni. Tudi družbeno kritični mediji in novinarji so jih kovali v zvezde. "Ko bo predsednik Kučan odprl švicarski časopis DAS MAGAZIN se bo mogoče zgrozil nad naslovom svojega portreta: Liquidator. Čeprav je mišljeno v skrajno pozitivnem smislu: likvidator Jugoslavije. Članek je ena sama hvalnica gospodu predsedniku (piščeva državljanska dolžnost?) kjer celo oznaka oportunist pomeni plus. Tekst je napisal Ervin Hladnik Milharčič ..." je v pregledu tujega tiska še januarja leta 1992 v Mladini napisal Roman Brilej. V članku zraven je bilo omenjeno, da so bili tedaj na smerokazih iz smeri Mozirja še vedno napisi "Titovo Velenje". 

To so bile okoliščine, v katerih je nastopal Ivan Kramberger. In prav v Jurovskem dolu je 7. junija leta 1992 okoli 18.45 strelec - že nekaj ur kasneje se je izkazalo, da naj bi bil to lokalni kmet Peter Rotar - z enim samim nabojem prekinil življenje Ivana Krambergerja, "Dobrotnika iz Negove". Njegov starejši sin Boris je dogodek pozneje opisal takole: "Sedel sem v avtu in skrbel za ozvočenje. Oče je že skoraj zaključeval, ko se je zaslišal strel. Skočil sem iz avta. Oče je v krvi ležal na tleh. Okrog njega se je gnetlo ljudi, da skoraj nisem mogel zraven. Takoj je bil mrtev. Niti besedice ni več rekel."

Kaj se je v resnici zgodilo, je vse do danes ostalo zavito v tančice skrivnosti. Navedbe prič so se razlikovale celo o tem, kdaj naj bi se dogodek zgodil - od 18.35 do 18.45, pa tudi, ali sta počila dva ali pa en sam strel in je bil "drugi" zgolj odmev prvega. V Rotarjevi hiši so našli dva kozarca, ki jih nikoli niso odnesli na analizo, zato ne vedo, kdo je iz njih poleg Rotarja pil. Peter Rotar je dejanje najprej priznal, ga nato zanikal, po sojenju pa se je vdal v usodo. Na pripombe odvetnika o preiskavi se nihče ni oziral. V sosednji, Roškarjevi hiši so policisti našli priprto okno, na mizi dva kozarca ter nekaj nabojev za vojaško puško. Pozneje so policisti trdili, da so naboje tam med preiskavo pozabili oni sami.

Malomarna preiskava in ekspresno sojenje

Strelec se je po obsežni policijski akciji sicer prijavil sam, prav tedaj ko je policija pričela preiskovati od mesta uboja okoli 150 metrov oddaljeno, sicer pa večjo in prazno hišo njegovega prijatelja. Istega prijatelja, ki je rad popival s storilcem, ki je bil v času umora na Krku in ki je Rotarja tudi pred leti pripravil, da je nekemu sosedu s kamni razbil šipe. V tej hiši je policija našla sedalo stola z odtisom vojaškega škornja, prislonjenega ob okno. Policija je takoj po samoprijavi Rotarja spremenila svoje domneve in kot mesto, s katerega naj bi bilo streljano, zabeležila okoli 64 metrov oddaljeno hišo Petra Rotarja. Sedalo stola s skrivnostnim odtisom iz hiše prijatelja je nenadoma izginilo. Forenzik in sodni izvedenec Janez Golja je pozneje zavrnil domneve, da naj bi na Krambergerja v resnici streljali iz sosednje hiše in ne iz Roterjeve. Okna in polkna sosednje hiše naj bi bila namreč zaprta. "Več dni jih ni nihče odpiral, saj so bila prašna in obdana s pajčevinami," je dejal. Podobno velja za izginuli odtis obuvala. "V resnici sem stol med ogledom pristavil jaz, stopil nanj in pogledal, kakšen razgled je z okna. Bila je moja sled," pravi. Vendar pa je nato Franc Kangler, ki je tedaj kot kriminalist opravljal preiskavo, dejal, da je to čudno, saj bi Golja moral povedati, kako je v prostor sploh prišel, če je bilo vse zaklenjeno. Prostor sta namreč preiskala on in kriminalist Viktor Markovič, ne pa Golja.

Da je Peter Rotar res ubil Ivana Krambergerja, naj bi dokazovali njegova ob okno prislonjena lovska karabinka CZ kalibra 8,57 mm z daljnogledom 5 do 6 - kratne povečave, saje in tulec v cevi puške ter sledi na njegovih rokah. Vendar je Rotar pozneje trdil, da je le malo pred tem neuspešno streljal na jelena. Krogle, ki je prebila prsni koš Ivana Krambergerja, nikoli niso našli, so pa rekonstruirali njeno pot. Zadela naj bi tudi veje smreke ter z odkruškom poškodovala otroka v bližini. Vendar ta pot krogle ni pojasnjevala, kako je okrušek lahko zadel za Krambergerjem stoječega otroka.

Vse to so bili tudi samo posredni dokazi

Edini argument, da je Peter Rotar, ki ga je policija prijela dve uri po dogodku, res sprožil morilsko kroglo, je bilo zato njegovo pričevanje. Rotar je dejanje pijan priznal, trezen pa zanikal. V krvi so mu namerili 2,5 promila alkohola. Že med sodnim procesom je Rotarjeva obramba izražala dvom, da bi alkoholiziran s takšne razdalje lahko natančno zadel Krambergerja. Ob tem je puška, nekoč menda povožena s traktorjem, "zanašala" zgoraj desno za okoli 10 centimetrov. Ko je Rotar prišel iz zapora, je za Slovenske novice povedal, da ne ve, ali ga je ubil. "Preveč je nejasnosti," je dejal. "Skoraj ne verjamem, da sem ga ubil."

Smrt Ivana Krambergerja je zaradi malomarno vodenega kriminalističnega postopka in izjemno hitrega sojenja vse do danes ostala kontroverzna in vir številnih špekulacij o morebitnem političnem ozadju uboja. Če bi bile vsaj nekatere špekulacije lahko dokazane, bi uboj lahko označili za atentat. Indici v tej smeri so v kriminalistični preiskavi izginulo sedalo stola z odtisom vojaškega čevlja, nikoli najdena krogla, naboji v hiši prijatelja, ki so se najprej pojavili in nato izginili itd. Posredni dokazi zoper Rotarja bi tudi morali sestavljati sklenjen krog dokazov, ki ne bi dopuščal drugačnih možnih interpretacij dogodka. Tega pa vsaj po umiku priznanja s strani obsojenca Petra Rotarja ni več mogoče trditi.